Navkljub mnogim neizpodbitnim zgodovinskim dejstvom in dokazili v obliki fotografij in videoposnetkov, obstaja ogromno število ljudi, ki še vedno odkrito zavrača obstoj holokavsta v času 2. svetovne vojne. Zato je ogled takšnega filma kot je Son of Saul; surovo realističen film predstavi dva dni v življenju jetnika Saula Auslanderja (Geza Rörhig), ki v enem od taborišč v Auschwitzu opravlja delo sonnderkommanda, katerega dolžnost je poskrbeti za sežig trupel v krematoriju. Ko nekega dne naleti na truplo mladega židovskega fanta, se odloči, da ga bo dostojanstveno pokopal, pa četudi mu zunanje razmere niso najbolj naklonjene; vse bolj mu je jasno, da bo slej ko prej končal pod streli vojakov, njegovi tovariši pa se pripravljajo na drzen pobeg. Navkljub temu pa se zdi, da se je Saul že zdavnaj vdal v usodo in da se želi posloviti od sveta kot človeško bitje, kot nekdo, ki sredi vojne norije zbere dovolj poguma, da prezgodaj ugaslemu življenju priskrbi pogreb. Film Son of Saul bi lahko opisali kot preprosto zgodbo s težko vsebino; gledalec je priča intimni dehuminaziciji enega od številnih jetnikov v koncentracijskem taborišču, ki se nemo in povsem brez čustev sprehaja mimo številnih nedolžnih ljudi, postavljenih v vrsto pred vhodnimi vrati kopalnic s smrtonosnim plinom. Že od uvodnega prizora je jasno, da je od glavnega junaka ostala zgolj antipatična lupina, ki slepo sprejema sprevržene ukaze in okamenelo prisluhne kričanju številnih usmrčenih civilistov. Režiser in soscenarist Laszlo Nemes s prav posebno tehniko približevanja kamere vzpostavi intimen odnos s Saulom, saj mu sledi na vsakem koraku in skrbno beleži njegovo (ne)odzivnost na dogajanje. Zato ne preseneča, da se večina (aktivnega) dogajanja odvrti izven fokusa, kar že tako moreče ozračje ustvarja še bolj zadušljiv, klavstrofobično in srhljivo. Ravno zato film na nasilje zgolj nakazuje, vendar s preprostimi triki, kot je zvok kričanja žrtev, zadane gledalca naravnost v srce. Son of Saul je brezčasna mojstrovina in filmski opomin grozotam človeške zgodovine.

Najstniki so bili v filmih pogosto zastopani v naivnih in sentimentalnih romantičnih komedijah ali poetičnih dramah o odraščanju, zato je bil potret najstništva v razvpiti drami Kids, sicer režijskem prvencu Larryja Clarka, za gledalce toliko bolj šokanten in nepričakovan. Clark je namreč občinstvu namenil grdo ogledalo resničnosti, ki ni namenjeno navdihovanju, ampak šokiranju s sicer dobrim razlogom; film je namreč skoraj dokumentarna dama o enem dnevu v življenju povečini neperspektivne in nihilistične mularije, ki se predaja rolkanju, popivanju, kajenju, eksperimentiranju z drogami in nezaščitenim spolnim odnosom. Mednje spada tudi arogantni skater Telly (Leo Fitzpatrick), ki je obseden z razdevičenjem čim večjega števila rosno mladih deklet; ena od njih je tudi Jennie (Chloë Sevigny), ki na zdravniškem pregledu izve, da jo je Telly okužil z virusom HIV, zato se ga odloči poiskati in mu preprečiti, da bi uničil še več nedolžnih mladih življenj. Kids na prvi pogled deluje kot film brez poante, saj Clark zgolj objektivno in neprizadeto sledi likom, ki se ravnajo po načelu živi hitro, umri mlad, ob nastopu odjavne špice pa dogajanje ostaja nerazrešeno oz. se bo gledalcu zazdelo, da se je dobro uro in pol vrtel v krogu. Ravno ta brezciljnost pa je ironično poanta filma; Kids razbije nostalgično sliko brezskrbne in nerazumljene mladine ter jo razgali v bistveno bolj umazani, temačni in – v pomanjkanju bojlše besede – odvratni luči, ki brez odvečnega sentimentalizma, moraliziranja in konkretnejšega družbenega komentarja (kar se filmu šteje v plus) nagovori gledalca k razmisleku o tem, da bi se moral večkrat vprašati, kaj počne “naša ljuba” mladina. Kids je provokativen, drzen, necenzuriran in neprijeten film, vendar pa v drugačni obliki sploh ne bi mogel zaživeti.