Nosferatu: A Symphony of Horror (1922)

Rating: 10 out of 10.

Vampirji so v filmskih grozljivkah prisotni že od njihovih začetkov v 20. in 30. letih minulega stoletja in na vrhuncu nemškega ekspresionističnega vala je luč sveta ugledala vampirska klasika Nosferatu; A Symphony of Horror režiserja F. W. Murnaua. Nema mojstrovina je bila sprva mišljena kot avtorizirana adaptacija znamenitega romana Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja, a ko studio zanjo ni uspel pridobiti ustreznih avtorskih pravic, je Murnau ustavil svojo različico zgodbe o vampirskem grofu Drakuli. Okvirni zaplet ostaja isti; nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo k skrivnostnemu grofu Orloku (fenomenalni Max Schreck v šolskem primeru presunljive metodološke igre), da bi sklenil posel o nakupu hiše v Thomasovem rodnem mestu Wisborg. Kar sledi, je dobro uro in pol dolgo potovanje v pekel, ki tudi po več kot 100 letih ostaja zlovešč, pretresljiv in nažene strah v kosti gledalcev, še posebej po zaslugi bizarno karizmatične prezence grofa Orloka v najbolj primitivni, divji in živalski podobi vampirja, ki se močno razlikuje od kasnejših bolj romantičnih in erotičnih različic krvosesov noči. Orlok v srcu ne nosi ljubezni, ampak smrt in opustošenje. Eden od razlogov, da se je Nosferatu: A Symphony of Horror obdržal na vrhu najboljših filmskih grozljivk vseh časov tudi danes, je v njegovem izvrstnem vzpostavljanju tesnobne atmosfere, vzdušne ekspresionistične igre, domiselne uporabe praktičnih učinkov, izvrstne glasbe, izbrušenih kontrastov med svetlobo in temo ter premeteno kombinacijo barvnih filtrov, ki dogajanju dodajo še bolj nadrealistično vzdušje. Nosferatu: A Symphony of Horror je upravičeno klasika žanra grozljivk ter hkrati eden najboljših filmov vseh časov, ki tudi po več kot stotih letih uspe preseči marsikatero predstavnico žanra vampirskih grozljivk.

The Eyes of my Mother (2016)

Rating: 8 out of 10.

Režijski prvenec Nicolasa Pesca je leta 2016 festivalu neodvisnega filma Sundance uspel dvigniti največ pozornosti in (žal) razdeliti tako publiko kot tudi kritike. Psihološka srhljivka The Eyes of My Mother je namreč tesnobna in mučna pripoved o težavnem odraščanju Franciske, ki živi skupaj s svojima staršema na kmetiji daleč stran od civilizacije in ni zmožna socializacije s komerkoli. Ko psihopatski morilec pred njenimi očmi umori mater, nekaj let kasneje pa oče umre v spanju, je Franciska prisiljena živeti sama na kmetiji, vendar pa z leti narašča njena močna želja po ustvarjanju družine, kar jo posledično vodi k sklepanju vse bolj ekstremnih in bizarnih odločitev. Režiser Pesce s pričujočim filmom več kot očitno cilja na oboževalce art-house estetike in zahtevnejše gledalce, ki jim nejasna pripovedna nit in nekonvencionalni prijemi predstavljajo izziv, ne pa mučenje z iskanjem odgovorov na vprašanje, kaj želi film sploh povedati. Zato ni niti malo presenetljivo, da film namenja več prostora podobam kot pa dialogom in da prve postanje neke vrste unikatna pripovedna tehnika. Takšen pristop je po svoje razumljiv, saj ima The Eyes of My Mother dokaj skopo zgodbo, ki bi jo brez težav strnil v kratkometražno obliko, vendar pa Pesce s pomočjo preproste, a še vedno privlačne črno-bele fotografije ter številnimi minimalističnimi prijemi gledalca peljati ne zgolj skozi film, ampak hkrati ustvariti unikatno izkušnjo, kjer spremlja zgodbo enako tragične kot tudi duševno motene glavne junakinje, katere dejanja kakopak ne moremo podpirati, vendar pa ji film nameni dovolj časa, da z njo do določene mere tudi sočustvujemo. The Eyes of My Mother ni film za vsakogar, še posebej ne za tiste, ki si želite bolj konvencionalnih grozljivk brez večjih umetniških ambicij, poleg tega pa znajo moreče ozračje in množica že kar grotesknih prizorov gledalca še dodatno zamoriti. Je pa zato toliko primeren za oboževalce t.i. ekstremnega kina, ki pa v sebi še vedno skriva največ drznosti in izvirnosti.