Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Stanley Kubrick se je do začetka 80. let izkazal kot nekoliko hladen, vendar fascinanten filmski avtor, katerega dela pustijo pri gledalcu velik pečat, tako v pozitivnem kot tudi negativnem smislu. Zato njegova odločitev, da pokuka na področje grozljivke, niti ni bila tako nepričakovana. Kubrickov slog in način pripovedovanja zgodbe, ki postavlje več vprašanj kot odgovorov, je več kot idealen za omenjeni žanr in leta 1980 je uspel to tudi dokazati. The Shining, posnet po istoimenskem romanu Stephena Kinga, ni samo eden od najboljših Kubrickovih filmov, ampak tudi prepričljiva grozljivka, ki po stopnji strašljivosti in napetosti uspe prekositi celo klasiko The Exorcist. V ospredju zgodbe je pisatelj in ozdravljeni alkoholik Jack (Jack Nicholson), ki sprejme službo oskrbnika hotela Overlook v času zimske sezone iz dveh razlogov; lahko bo preživel več časa s svojo ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd), obenem pa mu bo izoloacija od ostalega sveta omogočala nemoteno pisanje nove knjige. Kmalu po prihodu začne hotel kazati svoj pravi obraz in družina je izpostavljena številnim nenavadnim dogodkom, ki vplivajo na njihovo psihično stanje. Velja omeniti, da King ni bil pretirano zadovoljen s Kubrickovo adaptacijo njegove knjige. Njegov odziv je sicer delno upravičen, saj se je literarno delo v veliki meri posvečalo opisovanju pekla alkoholizma, v katerem se je znašel glavni junak, medtem ko se film tega dela zgodbe sploh ne dotakne ali pa je omenjen zgolj bežno. Pa vendar je Kubrickova verzija zgodbe na skoraj vseh ravneh nadrejena Kingovi; film The Shining je odlična grozljivka, ki deluje po principu manj je več in zatorej gledalca ne hrani s podrobnostmi, ampak mu pušča povsem svobodno interpretacijo dogodkov. So v hotelu res prisotni duhovi ali pa ti obstajajo zgolj v mislih glavnih junakov? In Kubrick z inovativnimi snemalnimi prijemi (prva uporaba steadicama – snemanje med hojo), vrhunskim igralskim ansamblom ter mojstrskim obvladovanjem tesnobne atmosfere ustvari ne samo odlično grozljivko, ampak preprosto odličen film.

Possum, celovečerni prvenec britanskega televizijskega veterana Matthewa Holnessa, ki ga je zasnoval na podlagi lastne kratke zgodbe, je brez kančka dvoma eden najbolj bizarnih, morečih in tesnobnih filmov v zadnjih dvajsetih letih. Psihološka grozljivka v ospredje postavi travmatiziranega lutkarja (fenomenalni Sean Harris s sapo jemajočo ekspresivno prezenco), ki po nikoli docela pojasnjenem škandalu izgubi službo in se vrne v rodno mesto, kjer se je med drugim prisiljen soočiti s svojim odvratnim stricem, hkrati pa se želi znebiti groteskne lutke človeka s pajkovimi nogami, ki se vedno znova vrača k svojemu lastniku. Possum je film, ki izhaja iz Freudove predpostavke, da je posameznikovo dojemanje abstraktnih podob (v tem primeru je to pajkovska lutka) močno povezano z nepojasnjeno potlačeno travmo. Na tak način se tudi odvrti ta uro in pol dolga moreča, atmosferična, depresivna, tesnobna in morbidna drama, kjer groza izhaja iz človekove notranjosti oz. njegove nepripravljenosti, da bi se soočil z lastnimi demoni na zdrav način. Film se ne obremenjuje s konvencionalno pripovedno nitjo, pravzaprav je njegova zgodba dokaj preprosta, zato pa toliko več časa nameni ustvarjanju morečega vzdušja, kar je razvidno tudi preko mnogih podob skorajda postapokaliptičnega okolja, v katerem se glavni junak nahaja (glavnina filma se namreč odvija na osamljenih poljih, ostanih porušenih / požganih hiš in v notranjosti umazanih stanovanj), v že tako dodobra iznakaženo resničnost pa grobo vdirajo elementi surrealnega in grozljivega. Possum je močna luč upanja v žanru filmskih grozljivk, ki niso narejene po okusu širšega občinstva, ampak so zaznamovane z močnim artističnim občutkom, hkrati pa eleganten poklon Cronenbergovih klasikam kot sta The Fly in Scanners. Pod nobenim pogojem ne gre za film, ki bo pisan vsakomur na kožo, vendar je za zahtevnejša gledalca izredno unikatna in zastrašujoča izkušnja.