Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Pariz, leta 1958. V bolnišnico Fondation Curie je v popolni tajnosti pripeljana skupina srbskih znanstvenikov, ki je bila v domovini med delom na jedrskem reaktorju podvržena smrtonosni količini radioaktivnega sevanja. Tamkajšnji zdravniki se nemudoma posvečajo zdravljenju pacientov, a se kmalu izkaže, da je za znanstvenike edina rešitev za tedanje čase izredno tvegana operacija kostnega mozga. Ta enako pretresljiva kot tudi navdihujoča zgodba, predstavlja fokus dramskega trilerja Čuvari formule, ki ga je režiral priznani srbski igralec in v zadnjem desetletju vse bolj tudi režiser Dragan Bjelogrlić. Mednarodno zasnovan in ambiciozen projekt, ki je nastal na podlagi knjige Gorana Milašinovića in temeljni na mnogo časa popolnoma spregledani resnični zgodbi, je vsekakor Bjelogrlićev najbolj izpiljen film v karieri, ki navkljub pričakovani dramatizaciji resničnih dogodkov in melodramatičnim trenutkom uspe brezhibno pilotirati med grandioznim in intimnim, med zavidanja vredno produkcijo, vzdušno vizualno podobo in avtentično scenografijo, ki se brez težav lahko postavi ob rob številnim multimilijonskim filmskim produkcijam. Nič slabši ni pestri igralski ansambel, kjer še posebej zasijeta Alexis Manenti v vlogi požrtvovalnega francoskega zdravnika, ki verjame v uspeh presaditve kostnega mozga in Radivoje Bukvić kot vodja srbskih znanstvenikov. Kjer se bodo nekateri gledalci razhajali s filmom, je v njegovi odsotnosti konkretnega političnega komentarja o delovanju jugoslovanskih tajnih služb, ki so nesrečo na reaktorju skrivali pred očmi širše javnosti; Bjelogrlić temu delu zgodbe ne nameni veliko časa, saj ga bolj zanima igranje na gledalčeve emocije kot pa resna kritika nekdanjega jugoslovanskega režima. Ta odsotnost komentarja resda ni moteča, saj film še vedno zaobjame bistvo celotne zgodbe in pri tem nikoli ne zapade v sentimentalnost, toda zdi se, da bi Bjelogrlić lahko filmu dodal nekaj več kritične ostrine. Čuvari formule je navkljub temu film s preveč fascinantno in navdihujočo zgodbo, da bi lahko hitro ušel iz gledalčevega spomina.

Anatomy of a Fall, letošnja prejemnica velike nagrade zlate palme na prestižnem festivalu v Cannesu, se pred očmi gledalca večino časa odvija kot sodna drama s pridihom misterija, ki se poigrava s pričakovanji in namerno ne poda jasnih odgovorov. Film režiserke in scenaristke Justine Triet že v uvodu ne skopari s pripravami in nemudoma odpre vrata bizarnemu konfliktu; uspešna pisateljica Sandra je osumljena umora svojega moža Samuela, katerega usodni padec iz balkona njune hiše za seboj pušča ogromno dvomov, da je šlo (zgolj) za tragično nesrečo ali samomorilsko dejanje. V naslednjih dveh urah in pol, kolikor film traja, se preko mučnega, emocionalnega in surovega sodnega procesa začnejo razkrivati tragične podrobnosti Sandrinega turbulentnega zakona, kjer ni manjkalo skokov čez plot, bolestnega ljubosumja, verbalnih konfliktov in celo fizičnega nasilja. Da pa je situacija še bolj tragična, je edina priča Samuelove smrti njegov slepi sin Daniel, ki je tako razklan med lastnim razumevanjem tega, kaj se je dogajalo za štirimi stenami življenja svojih staršev ter šokom, ko se zasebni brodoločmi očeta in matere odkrito razgaljajo pred očmi širše javnosti. Anatomy of a Fall je v svojem bistvu sodna drama, vendar pa se režiserka Trietova ne osredotoča toliko na iskanje krivcev kot na brutalno iskren in tragičen prikaz posledic, ki jih ima sodni proces na posameznike, še posebej na otroka, ki na najbolj neizprosen način spoznava temačno plat lastnih staršev. Navkljub epski dolžini in sila minimalističnemu dogajanju (večina filma se odvija v notranjosti sodne dvorane ali Sandrine hiše) Trietova spretno drži gledalca v napetosti vse do konca, za kar pa se je treba zahvaliti tudi fenomenalni igralski predstavi Sandre Hüller, ki s svojo enako hladno kot emocionalno prezenco predstavlja srce filma, velja pa še omeniti zagnano igro novinca Mila Macharda-Granerja v vlogi sina Daniela, ki pooseblja nedolžnost v sami zgodbi ter tej doda še ščepec tragičnosti. Četudi z vidika misterija Anatomy of a Fall morebiti ne pušča veliko prostora za poglobljeno interpretacijo, gre še vedno za napeto, čustveno razburkano in psihološko kompleksno študijo tako intimnih življenj posameznikov kot mrhovinarske družbe, ki nad takšnimi dogodki še vedno perverzno uživa.