Christan ima vse. Je čeden, urejen, prikupno sramežljiv in dedič premožnih pokojnih staršev, ki živi v njuni velikanski in razkošni vili. Zato je razumljivo, da lahko preko spletnih aplikacij za zmenkarije hitro ujame privlačno dekle kot je Sigrid, ki pa že na prvem zmenku spozna Christianovo bizarno skrivnost; ta namreč živi skupaj s Frankom, moškim, nadetim v pasji kostum. Pravilni pristop do ogleda norveške črne komedije Good Boy je ta, da njeno zgodbo dojemamo kot čisti absurd, pa četudi se delno naslanja na resnično kulturo ljudi, ki v nošnji živalskih kostumov in vzpostavljanju dominance najdejo sredstvo za sproščanje eksotičnih seksualnih fetišev ; režiser in scenarist Viljar Boeja se sicer te kulture neposredno ne dotika in tudi ne zapravlja veliko časa s pojasnjevanjem motivov za dejanja osrednjih likov (kar je moteče), ampak gledalca povabi, da uživa (kolikor je to pač mogoče) v nizanju absurdnih situacij, ki neprestanom prekinjajo dokaj realističen tok pripovedi o pasteh sodobnih zmenkarij, kjer udeležence mika predvsem lep izgled in denar. Film je najmočnejši predvsem v subtilnem serviranju črnohumornih šal in pikrih dialogov med glavnima junakoma (odlična Gard Lokke in Katrin Lovise Opstad Fredriksen), prav tako pa se Boe ne boji gledalca postaviti v neprijeten položaj in mu še vedno dati dovolj razlogov za spremljanje dogajanja. Vseeno pa se zdi, da bi Good Boy lahko bil bolj razdelan in poglobljen film, saj je razvoj zgodbe dokaj površinski, še bolj moteč pa je prehod iz črne komedije v psihološki triler, kjer film nenadoma izgubi pogum in se ne upa več prepustitit absurdnosti (z izjemo izvrstnega zadnjega prizora, ki zgodi doda ščepec potrebne sprevrženosti). Good Boy je tako film, ki rahlo razočara, vendar pa še vedno ohrani dovolj strupenosti in duhovitosti, da bo zaposlil gledalčevo pozornost.

Filmi avstrijskega režijskega dueta Veronike Franz in Severina Fiale niso nikoli namenjeni razvedrilu; njune izrazito psihološko naravnane srhljivke se ne bojijo razkrivati najbolj temačnih plati človeške eksistence in ob tem gledalca spraviti v močno nelagodje in / ali globoko žalost. In če sodimo po slednjem, sta bila filma Goodnight Mommy in The Lodge zgolj generalki za pretresljivo zgodovinsko dramo The Devil’s Bath, ki jo lahko brez kančka dvoma označimo za najbolj žalosten in čustveno brutalen film omenjenih filmarjev, kar je še posebej izrazito zaradi dejstva, ker je zgodba povzeta po resničnih zgodovinskih poročilih o “epidemiji” ženskih ritualnih samomorov v srednji Evropi sredi 18. stoletja. Vzeti si življenje v globoko verskih skupnosti je tedaj veljalo za velik greh, zato so ženske, ki so bolehale za samomorilskimi mislimi, storile grozovit zločin (običajno je šlo za umor otroka), se predale oblastem, duhovniku priznale krivdo, da bi jih ta očistil grehov, nato pa prostovoljno privolile v javno usmrtitev. The Devil’s Bath to strašljivo dejstvo prikaže preko osebne zgodbe mlade Agnes (presunljiva igralska preobrazba Anje Plascgh), ki se polna upanja poroči z Wolfom, vendar kmalu po njuni poroki se začnejo kazati znaki resničnega zakonskega življenja; Wolfa bolj kot žena zanima delo, Agnes pa vsakdanjik greni zadirčna tašča, ki ji venomer podtika obtožbe, da ni dovolj sposobna za vlogo ženske v hiši. Vse hujše zahteve globoko verne skupnosti ter splošno nerazumevanje okolice za njene potrebe Anges pahnejo v verski ekstremizem ter popolni psihični kolaps. The Devil’s Bath sicer vključuje elemente grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti čustveno izčrpajoča drama propada neprilagojene mlade ženske, ki ne najde skupnega jezika s svetom, kateremu pripada. Njen padec v brezno je prikazan z brutalno iskrenostjo, hkrati pa pospremljen z vsemi obveznimi aduti dvojca Franz – Fiala: fenomenalna temačna atmosfera, zastrašujoče dobra glasba ter počasen tempo, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti. Z drugimi besedami; če pričakujete klasično filmsko grozljivko, boste najverjetneje razočarani, saj The Devil’s Bath ne išče preprostih načinov, da bi ugajal gledalcu. Gre za temačno in kruto karakterno dramo, ki prestraši bolj zaradi tega, ker je tako srhljivo blizu nase resničnosti.