Tuesday (2023)

Rating: 9 out of 10.

Ameriška igralka Julia Louis-Dreyfus je širšemu občinstvu najbolj poznana po vlogi ekscentrične Elanie v kultni humoristični nanizanki Seinfeld in lahko bi rekli, da večina gledalcev še danes, skoraj četrt stoletja po zaključku omenjenega sitcoma, v igralki še vedno vidi tisto prikupno nevrotičarko iz 90. let. S tega vidika njen najnovejši celovečerec, fantazijska drama Tuesday, pozitivno šokira: Louis-Dreyfusova namreč postreže s svojo daleč najbolj kompleksno, čustveno intenzivno in ganljivo predstavo v karieri, ki bi jo morala uvrstiti med resnejše kandidatke za številne filmske nagrade, med drugim tudi oskarja. Režijski prvenec Daine O. Pusić se sicer dotika pogosto obravnavane tematike soočanja z izgubo bližnjega in mučnega procesa žalovanja, vendar pri tem ubere popolnoma svež in provokativen pristop, saj med drugim razkrije brutalno iskrena občutja človeka, ki je razklan med življenje in smrtjo, zanikanjem in sprejemanjem ter odpuščanjem in krivdo. Osrednji junakinji filma sta Zora (Louis-Dreyfus) in njena hudo bolna hčerka Tuesday, ki je večino dneva priklenjena na posteljo in naveličano čaka na svojo smrt. Ta pride v obliki velikanske papige, ki dvojico pošlje na meditativno potovanje skozi prostor in čas, kjer se morata soočiti z neizogibno (in kruto) resničnostjo njune situacije. Pusićeva z uporabo domiselne in bogate simbolike, ganljive glasbe in zasanjane atmosfere gledalcu odpre pogled v nadrealistično vesolje, ki ga bolj kot razum napajajo čustva, zato se zna zgoditi, da bo globoka metaforičnost zgodbe za nekatere gledalce prevelik zalogaj. Na srečo film občasno prekine resnobnost s prefinjenim humorjem, ki pa nikoli ne izniči dramatičnega naboja ganljive zgodbe. Tuesday je specifičen film za specifično občinstvo, a tisti, ki ga bodo sprejeli z odprtimi rokami, se bodo na koncu veselili pristne čustvene katarze.

Last Summer (2023)

Rating: 7 out of 10.

Francoska režiserka Catherine Breillat že od začetka svoje kariere v drugi polovici 70. let velja za izredno provokativno umetnico, ki je dvigovala prah s filmi, v katerih se je lotevala predvsem različnih vidikov spolnosti, fetišizma in nasilja, rdečo nič večine njenih filmov pa predstavlja tudi soočenje mladih z lastno seksualno prebujenostjo. Zato se zdi več kot primerna kandidatka za erotično dramo Last Summer, sicer predelavo danskega filma Queen of Hearts iz leta 2019, ki se vrti okoli prepovedanega strastnega razmerja med starejšo žensko in 17 – letnim najstnikom, ki je povrhu tega tudi njen pastorek. Glavna junakinja filma je uspešna odvetnica Anna, ki se pri svojem delu posveča predvsem žrtvam spolnega nasilja, hkrati pa vodi navidez umirjeno življenje z možem Pierrom in dvema posvojenima hčerkama. Toda ko se v hišo vseli Theo, Pierrov problematični sin iz prejšnjega zakona, začne Anna do njega gojiti konfliktna čustva, kar pa dvojici ne prepreči, da se ne bi spustila s vroče razmerje. Last Summer je morebiti res filmska predelava, vendar pa bi jo bilo krivično označiti za čisto kopijo izvirnika, saj Breillatova v že videno zgodbo vnese svoj značilni avtorski pečat, ki med drugim vključuje izrazito poetičnost ter prizemljen pristop do tematike, ki bi jo marsikateri filmar izkoristil za ceneno eksplotacijo. Režiserko ne zanima golo prikazovanje spolnosti (pravzaprav je golote v filmu zelo malo), ampak se osredotoča na psihološki vidik prikaza človekove obsedenosti s prvinskimi nagoni, ki slej ko prej peljejo v razpad družbeno sprejemljivih norm. Film odlikujejo tudi pristne igralske predstave in napeto vzdušje, režiserkin prizemljen pristop pa pusti tudi nekaj napak, med drugim se zdi, da je film – glede na samo tematiko – preveč umirjen in da nas v trenutku, ko bi moral stresti, pusti zgolj zmerno zainteresiranega. Glede na sloves Breillatove bi pričakoval bolj udaren filme, vendar pa je Last Summer še vedno sofisticirana erotična drama, ki ostane v trajnem gledalčevem spominu.