Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Gladiator je zgodba o najstniku Tommyju Rileyju (James Marshall v svoji prvi in dosedaj žal tudi zadnji glavni vlogi), ki se z globoko zadolženim očetom preseli iz ugledne soseske v revno četrt, kjer prevladujejo revščina, rasizem in revščina. V želji, da bi očeta odrešil dolgov in hkrati preživel, se mladenič znajde v svetu ilegalnih boksarskih spopadov, kjer se zelo hitro povzpne med zvezdnike v ringu, stvari pa se zapletejo, ko se mora Tommy na neki točki spopasti s svojim dobrim prijateljem (Cuba Gooding Jr.) in zadovoljiti pohlepne apetite karizmatičnega organizatorja spopadov (Brian Dennehy), ki mu je malo mar za varnost svojih “klientov” in ima v očeh zgolj dobiček. Gladiator je klasični filmski produkt 90. let, kjer stil prevladuje nad vsebino; film prepleta elemente športne akcije in socialne drame, četudi je slednje v filmu zgolj za vzorec in je praktično nepomembna; film namreč najbolj zasije znotraj ringa, kjer postreže z izredno prepričljivimi prizori boksarskih spopadov, ki so polni znoja in krvi, zavoljo spretne montaže in dramatične glasbe pa gledalec občuti težko vsakega udarca, ki prileti v smer likov. Enako prepričljive so tudi igralske predstave tako Marshalla kot Dennehyja (slednji se še posebej počuti doma, saj znova igra vlogo ciničnega hudobca), medtem ko je Gooding Jr. nekoliko v ozadju in posledično zaradi tega prijateljstvo med glavnima junakoma izpade precej generično in neraziskano, kar je precejšnja težava, saj to predstavlja osrednji konflikt druge polovice filma. Nasploh se zdi, da bi Gladiator lahko imel bolj razvito zgodbo in like, vendar pa je navkljub temu povsem vzdušna in kratkočasna akcijska drama, ki se močno zanaša na temačno atmosfero in prikaza brutalnosti ilegalnih boksarskih borb. Spodobno, četudi pozabljivo razvedrilo.

80. leta so bila za filmske grozljivke še kako hvaležno desetletje, saj so rodila številne ikone, brez katerih omenjeni žanr ne doživel tako pomembnega kreativnega in komercialnega razcveta, pa četudi je ta posledično vodil do pričakovanega zatona v popularnosti ter vsebinske zlajanosti (pre)številnih nadaljevanj. Poleg “sanjskega” morilca Freddieja Krugerja (Nightmare on Elm Street) in sadomazohističnega demona Pinheada (Hellraiser) vsekakor velja omeniti tudi Jasona Vorheesa, zamaskiranega klavca iz jezera Crystal, sicer pa osrednjega antagonista dolgoletne franšize slasherjev Friday the 13th. Pa vendar je pri slednjem najbolj ironično to, da ta v prvem filmu v franšizi sploh ne nastopa oz. je zgolj omenjen; zgodba se sicer vrti okoli skupine prostovoljcev, ki pomagajo prenoviti več let zapuščeni počitniški kamp na jezeru Crystal, ki je bil v preteklosti prizorišče brutalnega dvojnega umora najstniko in utopitve otroka. In še preden bi gledalci pomislili, da je takšen kraj vse prej kot primeren za sproščeno počitniško veselje, postanejo prostovoljci tarča neznanega napadalca, ki jih pobija enega za drugim. Friday the 13th je film, ki se mu vsekakor pozna, da je produkt 80. let; teatralna igra, površinski liki, odkrita eksplotacija golote in nasilja ter nekaj za lase privlečenih razpletov pustijo svoj davek. Toda te napake niso preveč usodne oz. delujejo dokaj simpatično, saj film prepriča z mnogimi elementi, ki so za žanr grozljivk še kako pomembni; od preproste zgodbe, odlične glasbe pa vse do idealne kombinacije temačnega vzdušja in briljantno strukturiranega suspenza, ki se ne zanaša zgolj na serviranje brutalnosti, ampak hkrati dostavita nemalo napetih prizorov, ob katerih se bo gledalčev srčni utrip vsekakor povišal. Friday the 13th je več kot dobra zabava za vse oboževalce filmskih klavnic.