Filme, kot je The Feast, je težko priporočiti, saj spada v kategorijo tistih, ki pri gledalcu sprožijo bodisi odobravanje ali zgražanje, srednja pot pa je povečini nemogoča. Film režiserja Lee Havena Jonesa in scenarista Rogerja Williamsa je unikaten že v tem, da je v celoti posnet v welškem narečju, kar se morebiti zdi kot nepomemben kozmetični dodatek, vendar pa je vpeljava narečja vsekakor osvežujoč in tudi tvegan poskus doseganja pristnosti, zaradi katere tudi v najbolj odštekanih trenutkih ohranja avtentičnost okolja, kateremu pripada. Film se v celoti odvija na podeželskem posestvu premožne družine, ki se pripravlja na slavnostno večerjo s skritimi nameni; oče namreč med goste povabi vplivnega poslovneža, ki bi rad prepričal lastnico bližnje kmetije, da bi mu prodala svoje zemljišče. Med pripravami na večerjo družini na pomoč priskoči tudi mlada natakarica, ki pa s svojim čudaškim obnašanjem in napol hipnotičnim tavanjem po posestvu začne vnašati nemir med vse prisotne. The Feast bo gledalcu padel v oči ne zgolj zaradi narečja, ki ga je prav zanimivo poslušati, ampak tudi zaradi izpiljene vizualne podobe, ki s prepletanjem različnih odtenkov barv in svetlobe ustvarjajo vsebinski kontrast med nedotakljivo nedolžnostjo welškega podeželja ter materialno razkošnim, vendar čustveno izpraznjenim, moralno sprevrženim in z brezobzirno aroganco zaznamovanim svetom zdolgočasenih bogatašev. Ta razkol med naravo in človekom je tudi osrednji motiv filma, ki si vzame čas za razvoj zgodbe, potrpežljivo gradi morečo atmosfero, ki je sicer že od uvodnega kadra sterilno zastrašujoča, v zadnji tretjini pa eksplodira v orgijo čudaškosti, brutalnega nasilja in morbidnih podob, zaradi katerih bo marsikateri gledalce tudi izgubil apetit. The Feast je sicer tehnično brezhiben in odlično odigran film, ki pa od gledalca zahteva, da se popolnoma podredi njegovi viziji, velja pa opozoriti, da bodo skrivnostna narava filma in megleno podajanje odgovorov gledalca bodisi zafrustrirala ali pa ga vzpodbudila k podrobnejši analizi dogajanja. Druge poti najverjetneje ni.

Lik obsedenega oboževalca se je že v filmih že od nekdaj uporabljal kot motiv za prikrito kritiko čustvene izpraznjenosti zahodne družbe in njenega fanatičnega glorificiranja in konzumacije zvezdništva. Ta motiv je prisoten tudi v kontraverznem nemškem psihološkem trilerju The Fan, ki je še pred uradnim izidom dvigoval ogromno prahu zaradi škandaloznih vesti o golih in skoraj pornografskih scenah tedaj 16 – letne Desiree Nosbusch v glavni vlogi psihotične srednješolke Simone. Ko jo gledalci prvič uzremo, je dekle že pošteno zabredlo v brezno obsedenosti s priljubljenim pop pevcem R. – jem (Bodo Steiger); večino dni preživi ob poslušanju njegove glasbe ter pisanja in pošiljanja številnih oboževalskih pisem, na katera pa nikoli ne dobi odgovora. Ko se naveliča čakanja, Simone pobegne od doma in odpotuje v veliko mesto, kjer naposled sreča svoje idola, vendar jo kmalu čaka soočenje s kruto resničnostjo ter zatekanje k najbolj drastičnim odločitvam, ki bi preprečile uničenje njene iluzije. The Fan je film, ki obsedenost prikaže na enako tragičen kot tudi sprevržen način, pri tem pa se poslužuje tudi grobe metaforike, ob kateri nasilni prizori (četudi je v filmu presenetljivo malo krvi) ne izpadejo zgolj kot cenena eksplotacija, ampak kot jezna in brutalna (hkrati pa tudi strašljivo prerorška) refleksija zahodnjaškega potrošništva, čustvene praznine zvezdništva ter izgube identitete. Glavna junakinja, ki jo z zadržano nedolžnostjo odigra drzna Nosbuschova, je navkljub sprevrženi naravi morbidno fascinantna oseba, kateri gledalec zvesto sledi do krvavega konca, njena psihotična odisejada pa je pospremljena z odlično glasbo in subtilnimi prizori strašenja, ki temeljijo na izpostavljajo groze iz človekove notranjosti. Film se sicer na trenutke nekoliko vleče, to pa je tudi edina napaka tega učinkovitega in pretresljivega psihološkega trilerja.