Liki prostitutk so v filmskih grozljivkah pogosto zreducirani na vloge tarč sadističnih morilcev in na prvi pogled se zdi, da fim Piercing ponuja še eno takšno “zlajano” situacijo. Glavni (anti)junak te nenavadne psihološke srhljivke je Reed, navidez srečno poročen moški z otrokom, ki pa goji močne nasilne impulze, kar je razvidno že v prvem prizoru, kjer je tik pred tem, da svojemu novorojenemu otroku porine izvijač skozi oko. Reed se v želji, da bi svoje ubijalske apetite preusmeril kam drugam, odpravi na službeno potovanje s prav posebno nalogo; najeti hotelsko sobo in v njej brutalno umoriti dekle na poziv. Slednja se pojavi v podobi enigmatične Jackie (izvrstna Mia Wasikowska) in zdi se, da je njena smrt samo vprašanje časa, vendar pa se večer spremeni v grozljivo nočno moro, polno nenavadnih halucinacij, prelite krvi in prebujanja travmatičnih dogodkov iz preteklosti. Piercing je film, ki ga je težko opisati na preprost način; njeno ciljno občinstvo si tisti, ki so jim blizu abstraktni filmi s ciljem, da gledalca zmedejo in celo šokirajo. Režiser in scenarist Nicolas Pesce, ki je pozitivno presenetil s svojim odvratno privlačnim prvencem The Eyes of My Mother, tudi s svojim drugim celovečercem ohranja dobro kombinacijo ostudnosti in očarljivosti, kar se zdi kot nenavadna kombinacija, vendar pa je zgodba o srečanju med rabljem in njegovo žrtvijo v svojem bistvu morbidna romanca o zlomljenih posameznikih, ki jih združujejo bizarni fetiši in samodestruktivne tendence. K temu dodajmo še estetiko trilerjev iz 70. let, dober izbor seksi funk / jazz glasbe ter nekonvencionalnih pripovednih prijemov. Piercing je morebiti film, ob katerem se vam bo obračal želodec, vendar je njegova samozavestna drznost preveč očitna, da je ne bi mogli občudovati.

Eden od najstarejših motivov, uporabljenih v sedmi umetnosti, je med drugim tudi čarovništvo, saj je to že v dobi nemega filma bilo deležno mnogih interpretacij. Po zaslugi modernih klasik kot sta The Blair Witch Project in Eggersova mojstrovina The Witch so čarovnice ostale ne zgolj filmske, ampak skorajda modne ikone v žanru grozljivk. Pa vendar je nemška art-house strašljivka Hagazussa v režiji Lukasa Feigefelda (gre za njegovo diplomsko delo) nekaj, kar v morju t.i. čarovniških filmov še nismo utegnili videti; prizemljeno, a še vedno misteriozno, brutalno in pogosto neprijetno psihološko študijo navidez stereotipnega lika od družbe izolirane mlade ženske, ki se spopada s svojim zloveščim čarovniškim poreklom. Film, razdeljen na štiri poglavja (Sence, Rogovi, Kri in Ogenj), je postavljen v Alpe sredi 15. stoletja in spremlja zgodbo sramežljive deklice Albrun, ki živi v osamljeni koči sredi planin, njen edini stik s svetom pa ji predstavlja mama, ki med lokalnim prebivalstvom velja za čarovnico. Ko mama podleže grozljivi bolezni, Albrun ostane sama v koči in nekaj let kasneje rodi deklico in skuša voditi normalno življenje, vendar pa kmalu postane jasno, da je vpliv njene čarovniške matere prevelik, da bi mu lahko ubežala. Hagazussa je vizualno in tehnično perfekten film, ki gledalcu pričara nepozabno vzdušje ter unikatno izkušnjo, ob kateri je moč čutiti enako stopnjo strahu kot tud morbidne fascinacije. Film se bolj kot na dialoge zanaša na podobe razburkane alpske narave, ki hkrati zajame konfliktne občutke glavne junakinje (odlična Alexandra Cwen), Feigefeld pa motiv čarovništva preoblikuje iz klasične grozljivke v tragedijo, kjer sta družina in usoda vzajemni sredstvi za posameznikov padec v norost in obup. Ravno zaradi svoje ostrega simbolizma in počasnega tempa bo film razdelil gledalce, čeprav bodo tudi tisti bolj naklonjeni tarnali nad pretirano dolžino; film je sicer dolg standardnih 100 minut, vendar bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši oz. bi celo bolje funkconiral kot serija kratkih filmov. Navkljub prepočasnemu tempu in pogosto neprijetnim prizorom pa je Hagazussa več kot idealna izbira za tiste bolj zahtevne filmske odjemalce.