Fantazijska pustolovščina Season of the Witch na prvi pogled spada v kategorijo številnih tretjerazrednih smeti, v katere je bil Nicolas Cage vpleten zgolj zaradi razreševanja svojih finančnih težav. Toda Cage, ki je bil svoje čase (in je še vedno) pripravljen sprejeti vsako vlogo, ki mu je bila vržena na mizo, se je projektu pridružil tudi zato, ker je želel nastopati skupaj z igralsko legendo Christopherjem Leejem, ki se sicer pojavi v epizodni vlogi. To pa je tudi edini pohvale vreden podatek v povezavi s pričujočim filmom, ki se odvija v 14. stoletju in predstavi zahtevno nalogo vitezov Behmena in Felsona (Cage in Ron Perlman), ki morata pospremiti mlado žensko, osumljeno čarovništva in jo pripeljati v odmaknjeni samostan, saj naj bi bila njene nadnaravne moči vzrok za izvor skrivnostne kuge, ki pustoši po deželi. Na papirju se zgodba zdi obetavna in nekoliko osvežujoče je videti Caga v filmu, ki ni zgolj praznoglav akcioner, temveč prepleta temačno fantazijo in starošolsko avanturo, toda žal dlje od neizkoriščenega potenciala film ne seže. Season of the Witch je neumen, razvlečen, dolgočasen, lenobno klišejski, slabo odigran in nevzdušen zmazek, ki ga pred potopom rešuje zgolj na trenutke odločna Cagova igra in (tudi zgolj na trenutke) pristna temačna atmosfera. Toda vse potenciale, ki jih film ponudi, hkrati tudi hitro pomeče stran, saj ga bolj kot zanimiva in domiselna zgodba ter učinkoviti momenti strašenja zanima utrujanje s kilavimi posebnimi učinki ter (pre)številnimi vsebinskimi luknjami in nesmisli, ob katerih tudi že omenjena epizoda vloga veterana Leeja žal ni dovolj, da bi Season of the Witch bil karkoli drugega kot strahotna potrata gledalčevega časa in potrpljenja.

Filmski vizionar in mojster spektakla George Miller se po zmagoslavju z akcijsko mojstrovino Mad Max: Fury Road po skoraj sedmih letih premora vrača na velika platna v svojem značilnem slogu; s fantazijsko romantično pravljico za odrasle, ki že s samim naslovom cilja na epsko širino predstavljene zgodbe. Three Thousand Years of Longing je svobodna adaptacija fantazijskih pripovedk britanske pisateljice A. S. Byatt in obuja pravljično tradicijo duhov iz steklenic oz. djinnov, ki sodeč po islamskem ljudskem izročilu lahko svojemu lastniku izpolnijo tri želje. Tokrat ta čast doleti nevrotično akademičarko Alitheo Binnie (Tilda Swinton), ki med službenim potovanjem v Istanbulu naleti na starodavno stekleničko, iz katere izpusti skrivnostnega djinna (Idris Elba), ki pa jih pred izpolnitvijo želja pove svojo življenjsko zgodbo, ki se – kot je že razvidno iz naslova – razteza skozi tri stoletja zgodovinskih preobratov, prepovedanih ljubezni, uničujočih strasti ter tragičnih posledic, ki jih prinašajo želje posameznih lastnikov stekleničke. Kot je moč pričakovati od Millerja, je tudi Three Hundred Years of Longing vizualno prava paša za gledalčeve oči; z domiselno kombinacijo sapo jemajočih posebnih učinkov in epskih bitk uspe film obuditi starodavne pravljične orientalske svetove in poudariti njihovo čarobnost kot tudi sadistično nrav, hkrati pa se premeteno poigrati s t.i. fantazijskimi klišeji in pri gledalcu vzpodbuditi razmislek o kompleksnih moralnih dilemah prikazane zgodbe. Kar je pri Millerjevem filmu najbolj presenetljivo, pa je to, da navkljub močni prisotnosti spektakla venomer ostaja intimna in čustvena izpoved djinna, ki skozi stoletja spoznava, kako med hrepenenjem in pogubo obstaja tanka meja. Želje, ki simbolično zaznamujejo posameznikovo hotenje po boljšem življenju lahko v trenutku postanejo uničujoče in namesto blagoslova dostavijo prekletstvo, kateremu ni moč videti ne konca ne kraja. Te dileme film izvrstno prepleta s pravljičnimi motivi in navkljub skromni dolžini slabih stotih minut uspe biti Three Thousand Years of Longing enako globok kot tudi veličasten poklon pravljicam, ki smo jih brali v mladosti, vendar se kot otroci nismo nikoli zavedali, kako zapletene in moralno težke dileme v nas prebujajo. Neustavljiv šarm glavnih igralcev (še posebej izvrsten je Elba kot duhoviti djinn), enako veličastna kot tudi minimalistična zgodba, poglobljeno moralno sporočilo ter vizualna poslastica so glavni aduti Millerjevega novega filmskega zmagoslavja.