Navkljub priljubljenosti dinozavri redko najdejo pot na velika platna, pa še tedaj izključno preko zlajane in kreativno bankrotirane franšize Jurassic Park / Jurassic World, zato je osvežujoče videli izdelek, ki v ospredje postavlja orjaške plazilce in ni del nekega večjega filmskega vesolja. Prvi napovedniki za ZF triler 65 so obljubljali enostavno in mikavno premiso; filmski zvezdnik Adam Driver kot vesoljski pilot s plovilom strmoglavi na Zemljo pred 65. milijoni let (oz. tik preden je planet zadel orjaški asteroid in končal dobo dinozavrov) in skuša ob pomoči preživele deklice Koe najti kapsulo, ki bi ju odpeljala nazaj na varno. Zaplet je preprost, že neštetokrat viden, vendar pa to ni nujno slaba novica, še posebej, ker so napovedniki dostavili veliko prizorov, kjer se Driver bojuje z dinozavri. Če nič drugega, je 65 obetal spodobno zabavo za preganjanje dolgčasa, vendar pa so bili napovedniki za film precej zavajajoči; režiserja in scenarista Scott Beck in Bryan Woods (najbolj znana po tem, da sta pomagala spisati uspešnico A Quiet Place) se namreč bolj kot na spopade z orjaškimi plazilci osredotočata na mračno atmosfero, suspenz in družinsko dramo, ki visi nad usodoma osrednjih likov. Takšen pristop je vsekakor ambiciozen in že zaradi tega si film vsaj delno zasluži pohvale, četudi niti približno ni kos temu, kar bi rad dosegel. Da ne bomo preveč krivični; 65 ima na svoji strani prepričljive igralske predstave Driverja in novinke Ariane Greenblatt, nekaj posrečenih poskusov humorja, občasno impresivne vizualne in posebne učinke ter vznemirljivo akcijo, toda kot celota s težavo stoji na dveh nogah. Kot je bilo že omenjeno; film se z vključitvijo elementov družinske drame močno trudi biti čustven in dramatičen, vendar mu za to primanjkuje globine, saj sta osrednja lika precej površinska (o Koi npr. ne izvemo dobesedno ničesar), njuni usodi pa spremlja sila generična in klišejska zgodba. Posledica tega je, da film 65 izpade na več mestih rahlo dolgočasno in monotono, saj dinozavre iz nerazumljivih razlogov konstantno potiska v ozadje, ogromno časa pa je namenjenega slabo razviti melodrami o prebolevanju in odpuščanju. Ko film naposled krene v pričakovano smer in postreže z akcijo, sicer ne postreže s presežki, a je vsaj nekoliko bolj zanimiv in dinamičen kot sicer. Žal pa to ni dovolj, da bi 65 štrlel iz povprečja; pravzaprav je tako globoko ujet v povprečju, da ga bo večina gledalcev pozabila že pred odhodom iz dvorane.

Znani rek v svetu filma se glasi: “Nikoli ne stavi proti Jamesu Cameronu.” In res; veteran James Cameron je bil tekom svoj dolgoletne kariere večkrat pred nemogočimi izzivi, ki jih je z lahkoto premagal in verjetno gre za edinega filmarja na svetu, ki si lahko privošči skoraj 15 – letni premor od snemanja filmov, ne da bi ob tem finančno trpel. Njegov ZF epos Avatar je leta 2009 predstavljal pravi tehnični čudež in pričakovano postal eden od filmov leta, ki ni zgolj zaslužil ogromno denarja, ampak hkrati spremenil tudi zgodovino filmske industrije. Avatar: The Way of Water, nadaljevanje omenjene Cameronove uspešnice, je bilo še pred izidom postavljeno pred veliko tveganje; ali film lahko s tehničnega vidika znova ponudi nekaj sapo jemajočega in ali je občinstvo sploh zainteresirano za spremljanje sage, ki si je vzela več kot desetletje premora? Odgovor na slednje vprašanje trenutno še visi v zraku, medtem ko je odgovor na prvo vprašanje; bolj da kot ne. Avatar: The Way of Water je s tehničnega vidika popoln film; vizualno osupljiv, razkošen, epski, začinjen z vratolomno akcijo, fenomenalnim zvokom ter vzdušno širino, ki je ključna sestavina vsakega dobrega blockbusterja. Osvežujoče je tudi videti spremembo okolja; namesto gorskih džungel je tokrat dogajanje prestavljeno na čudovite in eksotične tropske otoke, kjer nekdanji marinec Jake Sully skupaj s svojo družino domorodnih nezemljanov Na’vi išče zatočišče pred maščevalnimi polkovnikom Quaritchom. Zgodba se tematsko dotika pomena družine in kako mora ta držati skupaj tudi ob najtežjih preizkušnjah, kar je že pošteno zlajan motiv, s katerim pa Avatar: The Way of Water ne stori ničesar novega. Nasploh je film z vsebinskega vidika dokaj standarden in predvidljiv; na več mestih celo spominja na direktno kopijo elementov zgodbe iz prvega dela, pred zatavanjem v dolgčas pa ga rešujejo všečni liki in njihova prepričljiva medsebojna kemija. Edino, kar pa nadaljevanje resnično ubija, je njegova pošastna dolžina več kot treh ur, ki jih film niti pod razno ne uspe upravičiti; Cameron na več mestih preveč časa nameni spoznavanju sveta kot pa razvijanju zgodbe, zaključni spopad, ki se močno spogleduje z njegovo uspešnico Titanic, pa se prav tako kar noče končati. Navkljub napakam in razvlečenosti pa je Avatar: The Way of Water razkošen in razburljiv filmski spektakel v pravem pomenu besede, ki ga lahko servira zgolj Cameron.