Blade Runner 2049, nadaljevanje kultne ZF klasike Blade Runner iz leta 1982, je film, katerega nastajanje je bilo pospremljeno z mešanimi občutki; ali bo režiser Denis Villeneuve uspel konkurirati izvirniku, ga morebiti celo preseči ali pa bo ostal zgolj njegova bleda senca? Nadaljevanje filma je postavljeno 30 let po prvem delu v mračno distopijo, kjer so starejši modeli androidov že povsem iztrebljeni, novejši pa izpopolnjeni do te mere, da je z njimi moč živeti v sožitju. V tem svetu se nahaja tudi iztrebljevalec po imenu K. (Ryan Gosling), ki odkrije sledi o obstoju otroka, katerega sta pred 30. leti spočela človek in android, to pa hkrati pomeni, da bo evolucijski proces strojev prešel na novo raven in bil korak bližje k tehnološki perfekciji. K na poti do iskanja odgovorov, ki se tičejo tudi njegove identitete, poskuša navezati stik z veteranskim iztrebljevalcem Deckardom (Harrison Ford), ki predstavlja ključni del sestavljanke. Vsi vemo, kakšnim križem smo ponavadi priča v filmskih nadaljevanjih; ta se namreč v želji po hitrem zaslužku naslanjajo zgolj na nostalgično vrednost predhodnika, medtem ko nadaljevanje kot taka izpade kot lupina brez vsebine oz. prave identitete. Tega se je očitno zavedal tudi Villeneuve in zatorej ustvaril ne samo izvrstno nadaljevanje klasike Blade Runner, ampak povsem samostojen izdelek, ki razvija mnogo provokativnih idej o nevarnostih tehnološkega napredka, nekontroliranem razvoju umetne inteligence ter filozofskim vprašanjem o nastanku duše v povezavi s hladno naravo strojev. Blade Runner 2049 neusmiljeno krši pravila modernih blockbusterjev, ki poskušajo obdržati gledalčevo pozornost z bučnimi eksplozijami, humorjem ter neprestano akcijo; zato ni presenetljivo, da film zaznamujejo počasen ritem in mnogi trenutki popolne tišine, ki so namenjeni prepričljivemu stopnjevanju napetosti dogajanja. Vse to je podkrepljeno s sapo jemajočo vizualno podobo, čudovito glasbo in uigranim igralskim ansamblom. Blade Runner 2049 ni zgolj eno najboljših filmskih nadaljevanj vseh časov, ampak tudi mojstrovina, ki nam daje upanje, da še obstajajo filmarji, ki bolj kot na akcijo stavijo na odlično zgodbo.

Tretji del predzgodbe legendarnega filma Planet of the Apes z naslovom War for the Planet of the Apes je precej zavajajoč, saj bi človek od izdelka pričakoval serijo epskih bitk med opicami in ljudmi, vendar temu še zdaleč ni tako. Režiserja Matta Reevesa ne zanima vojna v fizični obliki, ampak podobno cilja na psihološko plat bojevanja in tragične posledice, ki jih nasilje pusti na posamezniku. Film se odvija dve leti po prvem epskem spopadu med ljudi in opicami, ko so slednje obsojene na težak boj za preživetje ter kolektivnimi padcem morale. Osrednji lik je znova karizmatični voditelj opic Cesar, ki bi rad svoj narod popeljal v varnejše kraje, vendar ga nazaj drži osebno maščevanje, ko mu okrutni polkovnik umori ženo in sina. Rdeča nit filma je Cesarjev psihološki padec v “srce teme” oz. v brezno nasilja, brezčutnosti in nerazsodnosti, kjer postopoma izgublja status vodje in postane zgolj z željo po prelivanju krvi obseden fanatik. Ravno zato je pričujoči film v režiji Matta Reevesa bistveno bolj temačen, kompleksen in nasilne, čeprav ob tem ne pozabi na trenutke presenetljive čustvenosti ter humorja. Reeves se do določene mere poslužuje pravil blockbusterjev, saj postreže s sapo jemajočo vizualno podobo in vznemirljivimi akcijskimi prizori, vendar pa film po eni strani deluje bolj kot “anti-blockbuster”, saj ga bolj kot hiter tempo zanimajo tihi trenutki, ki povedo mnogo več kot besede. Ne bi pretiravali, če rečemo, da je War fot the Planet of the Apes vojni film, ki prepričljivo izlušči grozote nasilja in ideoloških sporov, kjer ni jasne meje med dobrim in zlim. Pričujoči film je zgovoren dokaz, da je moč ustvariti spektakularen film poln akcije in vizualnih poslastic, ne da bi ob tem gledalca prikrajšal za dobro zgodbo in prepričljive like. Povrhu tega pa še spoštljivo sledi tradiciji klasike Planet of the Apes in jo predstavi sodobnemu občinstvu. Mojstrski blockbuster.

Ocena 5