The Shape of Water, kritiški ljubljenec letošnjega leta, je miks nadrealne pravljice in mračnega trilerja, postavljen v čas hladne vojne med ZDA in Sovjetsko Zvezo, kjer osamljena in nema čistilka v strogo varovanem laboratoriju odkrije nenavadno podvodno bitje in se z njim spusti v bizarno romantično zvezo. Režiser filma je Guillermo del Toro, kar nemudoma obljubi, da bo izdelek tehnično izpiljen in predvsem vizualno atraktiven. To popolnoma drži; del Toro daje tokrat ogromno poudarka na kontrastih med barvami, ki ponazarjajo osebnosti glavnih junakov, hkrati pa izpostavi tudi nasprotja med očarljivo svetlobo in grozečo temo, kar pooseblja tesnobno vzdušje obdobja hladne vojne. Enako dobro se film odreže tudi pri igralskih predstavah; Sally Hawkins prepričljivo in spoštljivo upodobi nemo čistilko, ki opravlja delo za skrivni vladni laboratorij, v katerem naveže intimno razmerje s humanoidno pošastjo, nič slabša pa nista vedno očarljiva Octavia Spencer in tokrat diabolični Michael Shannon kot rasistični polkovnik. Žal pa aduti filma ne uspejo povsem skriti občutka, da je The Shape of Water zgolj dve uri trajajoče del Torovo dobrikanje oskarjevski publiki kot pa film s plemenitimi nameni. Namesto, da bi zgodba filma uspešno lovila ravnotežje med bizarnostjo in očarljivostjo, se hitro spremeni v politično korektno moralko, kjer del Toro gledalca dobesedno tolče po glavi s svojim površinskim in že stokrat slišanim / videnim družbenim komentarjem na temo sprejemanja drugačnosti in problematiziranja rasizma. To, kar The Shape of Water ponuja ni nujno nekaj slabega ali nezaželjenega, vendar pa kljub temu daje vtis pokroviteljske drže, ki se pretvarja, da je bolj pametna in kompleksna kot sicer. In četudi se film močno trudi, da bi ljubezensko zgodbo med žensko in pošastjo (ergo; lepotica in zver) prikazal na očarljiv način, sproži ravno nasproten učinek; intimni prizori med glavnima junakoma pogosto izpadejo nelagodno in na trenutke že kar bebavo. The Shape of Water je tako film, ustvarjen za množice, ki na veliko požira novodobno hollywoodsko politično korektnost oz. publiko, ki meni, da je npr. za dober razvoj lika geja pomembno zgolj to, da neprestano poudarjaš, da je gej.

Nekateri projekti so včasih prezahtevni za določene filmarje in dober primer tega je predelava klasike Planet of the Apes v režiji Tima Burtona. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je predelava kot taka nepotrebna (če smo iskreni, jih je večina takšnih), večji problem je to, da je bil film za Burtona več kot očitno prevelik zalogaj, še posebej zaradi hudega pritiska studia, ki Burtonu ni dal prostora za dihati. Rezultat je bil zato temu primerno polovičen; vizualno atraktiven film z odlično igralsko zasedbo, ki pa je po nepotrebnem zreduciran na hitropotrošno zabavo, ki ne premore niti kančka srhljivosti in domiselnosti svojega vzornika. Zmoti predvsem pretirana uporaba humorja, ki pokvari več potencialno močnih dramatičnih prizorov, Burtonove ideje o tem, kaj bi počel s samimi opicami, pa so na trenutke preveč čudne zavoljo čudaškosti, da bi dosegle željeni učinek. Navkljub temu film postreže v odličnimi akcijskimi scenami, že omenjeno kompetentno igralsko zasedbo (dominira predvsem Tim Roth kot negativec) in privlačno vizualno podobo. Eden od Burtonovih bolj ponesrečeno izpeljanih filmov.

Ocena 3