Četudi je legendarni Francis Ford Coppola zaslužen za celo vrsto filmskih klasik, se med njegove največje projekte v karieri šteje realizacija več kot štiri desetletja kreativnih sanj v obliki ZF eposa Megalopolis. O Coppolovi zagnanosti priča tudi dejstvo, da se je pred leti spustil v dobičkonosne posle s prodajo vinogradov zgolj zato, da bi zbral dovolj financ za realizacijo filma. Ne glede na končni rezultat, je Coppoli treba priznati vsaj to, da je eden redkih filmarjev, ki samozavestno sledi svoji viziji in je zanjo pripravljen tudi tvegati, kar je v današnjem svetu vse bolj konformistične filmske ponudbe vredno pohvale. Megalopolis je orjaški in pompozen film, ki se poigrava z konceptom vlečenja vzporednic med propadom zahodnega rimskega cesarstva in padcem vse bolj zradikalizirane sodobne Amerike; film se odvija v novodobnem Rimu, ki je nadrealistična imitacija mesta New York, kjer gledalci spremljamo rivalstvo med pragmatičnim županomo Franklinom Cicerom ter genialnim umetnikom in znanstvenikom Cezarjem Catalino, ki s pogledom v prihodnost civilizacije snuje izgradnjo utopičnega mesta Megalopolis. Kot že rečeno; vzporednice med rimskim cesarstvom in sodobno Ameriko so dokaj očitne, toda Coppolin film je prej osebna zgodba o nerazumljenem geniju, ki je vedno korak pred časom, njegove ideje pa so preveč grandiozne za običajnega človeka, kar filmu doda nianse kreativne samovšečnosti in pretencioznosti, vendar pa to ni največjega težava režiserjevega sanjskega projekta. Megalopolis je vizualno atraktiven, razkošen in ambiciozen film, kateremu ni moč očitati predvidljivosti, visoka mera eksperimentiranja s stilom in vsebino pa na več mestih zbudi gledalčevo radovednost. A tu se tudi prednosti filma končajo; Megalopolis je žal še vedno bizarno odigran in brezciljen film z enodimenzionalnimi liki, številnimi vsebinskimi luknjami in pretirano nagnjenostjo k eksperimentiranju, ne da bi Coppola ob tem računal, kako se bo ob ogledu počutil gledalec. Seveda je lepo, da je legendarni režiser uspel realizirati svoj “življenjski projekt”, vendar pa je cena gledalčevega potrpljenja žal previsoka, da bi Megalopolis označili za uspeh.

Kultna franšiza ZF pustolovskih filmov Planet of the Apes je trenutno ena redkih, ki je v trenutni poplavi nadaljevanj, predelav, predzgodb in vnovičnih zagonov (t.i. reboot) uspela ohraniti močan družben komentar in všečnost izvirnika iz leta 1968, hkrati pa se prilagoditi novim časom in najti stik z novimi generacijami gledalcev. Nova trilogija Rise of the Planet of Apes, Dawn of the Planet of the Apes in War for the Planet of the Apes je venomer ohranjala idealno ravnotežje med vznemirljivim akcijskim spektaklom in čustveno dramo, hkrati pa je z izpostavljanjem konflikta med opico in človekom na planetu Zemlja načela še danes aktualna vprašanje o totalitarnih režimih, rasizmu ter posledicah kolonializma. Trilogija, ki je spremljala vzpon in padec opičjega bojevnika Ceasarja, ki postane ikona revolucionarnega boja zoper človeka, se je uspešno zaključila leta 2017, zato ni bilo nobene potrebe, da bi se zgodba nadaljevala. A ker si čezlužniška industrija ne more pomagati s kovanjem dobička na račun preverjenih filmskih blagovnih znamk, je bilo neizogibno, da nas bodo slej ko prej čakala nova nadaljevanja. Kingdom of the Planet of the Apes služi kot napoved nove trilogije, ki se odvija 300 let po zaključku zadnjega filma in spremlja mladega šimpanza Noaja, pripadnika orlovskega klana, ki mu sovražno pleme ugrabi družino in prijatelje, zato se odpravi na dolgo potovanje, da bi jih pripeljal nazaj, pri tem pa trči ob diktatorskega Proximusa, ki načrtuje pomemben premik v evoluciji opic. Napoved nove trilogije smo gledalci kakopak pričakovali z veliko skeptičnosti, toda izkazalo se je, da je Kingdom of the Planet of the Apes ni zgolj spoštljivo nadaljevanje stare trilogije, ki analizira vpliv Ceasarjevega boja za naslednje generacije opic (in pričakovane zlorabe njegovega sporočila) ampak vznemirljiv akcijski spektakel z mnogimi kvalitetami, ki jih pri današnjih blockbusterjih močno pogrešamo. Od presunljive vizualne podobe, vrtoglavih akcijskih prizorov, sapo jemajočega fotorealističnega izgleda opic pa do enako napete kot tudi čustvene zgodbe z prepričljivo izrisanimi liki. Kingdom of the Planet of the Apes tako na veliko srečo nadaljuje tradicijo kvalitetne zabave predhodnikov in pušča veliko prostora za nove zgodbe.