Vesolje v očeh mnogih ljudi zbuja občutek čarobnosti in lepote (kar vsekakor drži), vendar pa hkrati s svojo neskonočnostjo in misterioznostjo lahko predstavlja tudi vir strahu oz. groze. Nenazadnje je že ZF klasika Alien dokazala, zakaj je lahko vesolje prekleto strašljiv kraj; ker te tam nihče ne sliši kričati. Psihadelična ZF srhljivka Ash v režiji glasbenega producenta, filmskega skladatelja, raperja in DJ-a Stevena Ellisona, bolj znanega po umetniškem imenu Flying Lotus, že v uvodnih kadrih, kjer kamera spremlja temačne klavstrofobične prostore vesoljskega plovila na skrivnostnem oddaljenem planetu, daje vedeti, da bo potovanje skozi vesolje vse prej kot sproščeno; glavna junakinja je amnezična astronavtka Riya, ki se zbudi kot edina preživela na omenjenm plovilu, medtem ko je ostala posadka brutalno razkosana. Med iskanjem odgovorov Riya trči ob edinega preživelega, znanstvenika Briona (Aaron Paul), do katerega pa začne hitro gojiti močno nezaupanje, še posebej, ko se izkaže, da planet, na katerem se nahajata, skriva mnogo več kot se zdi na prvi pogled. Kar je pri filmu Ash najbolj impresivno, je njegov skromen proračun; Ellison je namreč film posnel za borih pol milijona dolarjev, vendar se to na končnem izdelku niti malo ne pozna. Še več; film s svojimi presenetljivo razkošnimi posebnimi učinki, psihadelično vizualno podobo, ki vleče veliko vzporednic s Kubrickovo klasiko 2001: A Space Odyssey, fenomenalno atmosfero ter okusnim gravžem pljune v obraz čezlužniški industriji, ki še vedno troši visoke količine denarja za praznoglave spektakle. Ash obenem prepriča z dobrimi igralskimi predstavami, živahnim tempom in splošno odštekanostjo, s čimer se odkupi za napake kot so predvidljiva zgodba in teatralna zadnja tretjina. Elegantna kombinacija starošolskih Ridleyja Scotta in Johna Carpenterja, ob kateri boste gledalci zadovoljno kričali.

Južnokorejski mojster sedme umetnosti Bong Joon Ho je pred dobrimi šestimi leti zakrivil briljantno črno komedijo Parasite, ki je upravičeno postala moderna filmska klasika, hkrati pa se je s svojo duhovito, domiselno, ostro in natančno analizo medrazrednega boja uvrstila med najboljše filmske satire vseh časov. Ravno zato so bila pričakovanja ob najavi njegovega novega projekta, ZF črne komedije Mickey 17, toliko večja; v času, ko moderna čezlužniška satira postaja vse bolj plitka, predvidljiva in že kar neokusno propagandna, je dobrodošlo, da Joon Ho znova pokaže, kako na subtilen in inteligenten način posredovati močne družbene komentarje o stanju sveta, v katerem živimo. Okvirna zgodba je več kot obetavna; naslovni junak leta 2054 odpotuje v vesoljsko kolonijo in se “zaposli” kot človeški odpadni material za znanstvene poskuse, ki je ob vsak smrti kloniran, ob tem pa trči ob ljubezen, spoznavanje z novimi oblikami življenja ter nasilni režim šarlatanskega diktatorja Marshalla. Mickey 17 se v prvi tretjini razvija kot film, ki ga od Joon Hoja pričakujemo; izvirni koncept, fenomenalna predstava Roberta Pattinsona, ki znova dokaže, da je igralec z izjemno širino ter izpiljeno epska vizualna podoba ledenega planeta, na katerem se odvija večina zgodbo. Žal pa začetno navdušenje hitro mine, ko se izkaže, da je Mickey 17 nedodelano, generično in s satiričnega vidika obupno plitko razočaranje, s katerim se je Joon Ho več kot očitno podredil zakonom novega Hollywooda, ki med drugim vključujejo serviranja površinskih in predvidljivih političnih komentarjev, ki žalijo gledalčevo inteligenco, karikaturnih likov, katerih obstoj služi zgolj širjenju točno določene politične agende (tu lahko s prstom pokažemo na obupnega Marka Ruffala v vlogi Marshalla, ki skuša imitirati aktualnega predsednika Trumpa, vendar je pri tem dolgočasno predvidljiv in štorast) ter neizvirno zgodbo, ki so lenobno izposoja elemente iz vsebinsko boljših filmov. Mickey 17 sicer vključuje nekaj trenutkov briljance, ki smo je vajeni od Joon Hoja, vendar pa je so ti zadušeni pod težo hollywoodske politične korektnosti in predvidljivega satiričnega lajanja brez konkretnega ugriza. Eno od večjih filmskih razočaranj leta 2025.