Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Druga sezona kriminalne nadaljevanke True Detective je mnogim predstavljala veliko razočaranje. Nezanimivi liki, pogosto strašansko počasen tempo in površno spisana zgodba, ki je večino časa brez fokusa skakala sem ter tja so serijo, ki je v prvi sezoni izredno obetala, pahnili v območje kreativnega območja somraka, ravno zato pa se je njena prihodnost znašla pod velikim vprašajem. Na srečo se je nadaljevanka v začetku leta vrnila na male ekrane z novo sezono, ki jo lahko pišem kot zmagoslavno vrnitev k stari formi. Tretje poglavje True Detective se odvija v treh časovnih obdobij, katera druži isti glavni junak; detektiv Wayne Hays, ki leta 1980 raziskuje skrivnostno izginotje dveh otrok, pri tem pa na riziko postavi svoje zasebno življenje, še posebej odnos z ženo, ki je zaslovela kot pisateljica knjige o njegovem primeru. Kot že rečeno, serija preskakuje med tremi obdobji in s tem ponudi fascinanten vpogled v življenje idealističnega in profesionalnega detektiva, ki ga na stara leta dajeta demenca ter potlačeni spomini na primer, ki ga preganja že celo kariero. Nadaljevanka posvoji mnoge elemente, ki so prvo sezono naredili tako privlačno; skrivnostno in temačno ozračje, močni pridih socialnega realizma, fascinantna zgodba z nepredvidljivimi zapleti ter odlična igralska zasedba, kjer dominira oskarjevec Mahershala Ali v glavni vlogi detektiva Haysa, nikakor pa ne smemo delati krivice Stephen Dorffu v vlogi njegovega partnerja, ki je prav tako odličen. Tretja sezona nadaljevanke True Detective to uspe vrniti na pota stare slave in ji omogočili svetlo pot v prihodnost.

Ana, novopočena mamica, kmalu po porodu hčerke ugotovi, da njenega imena ni v nobenem računalniškem sistemu. Da uradno sploh ne obstaja. Da je izbrisana. Režijski prvenec Mihe Mazzinija je kafkovsko zasnovana drama o že večkrat videnem boju posameznika z birokratskim sistemom, kjer je vsakdo brez denarja in vpliva obravnavan kot nepomembna številka. Izbrisana se – kot že razodene naslov – dotika verjetno najbolj temačnega poglavja zgodovine osamosvojitvene Slovenije, ko je bilo dobesedno čez noč več kot 25.000 slovenskih državljanov izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev, vendar pa se Mazzini tematike ne loteva jezno in agresivno, ampak ubere bolj spravljiv in umirjen ton, ki družbeno kritiko zamenja za melahnolični in čustven prikaz intimne drame o materi, ki se za svoj obstoj bori bolj zaradi tega, da bi bila ponovno združena s svojo hčerkico. Tudi predstavniki birokratskega sistema niso prikazani v nehumani luči, ampak bolj kot ljudje, ki sledijo točkam zakona kot pa lastni vesti. Pričujoči boj z mlini na veter pa kakopak ne bi bil prepričljiv brez odlične igralske predstave Judite Franković, ki z obrazno mimiko uspe izraziti tisto, kar tisoč besed ne bi uspelo. Frankovića uspe nositi film pokonci tudi v najbolj šibkih trenutkih, ko ta postane nekoliko preveč sentimentalen (v filmu je prisotna tudi za lase privlečena plesna točka, ki enostavno ne funkcionira s preostalim delom zgodbe) in postreže z nekoliko klišejskim simbolizmom, nerodno spisanimi dialogi ter nedorečenim koncem. Izbrisana se žal ne uspe uvrstiti med najboljše predstavnike domačega filma, vendar pa ima kljub temu dovolj močnih plati, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.