Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Rezultat iskanja slik za THE ELEPHANT MAN MASK

Verjemi ali ne, toda David Lynch je s svojim morečim prvencem Eraserhead, ki na simboličen način prikazuje strahove očetovstva, zbudil pozornost komičnega velikana Mela Brooksa, ki je avtorju pomagal realizirati svoj drugi celovečerec, biografsko dramo The Elephant Man. Film pripoveduje resnično zgodbo Josepha Merricka (1862 – 1890), grozljivo deformiranega možakarja, ki ga je pod svoje okrilje vzel priznani londonski kirurg Frederick Treves in mu ponudil zatočišče v bolnišnici ter ga s počasnimi koraki uspel približati širši javnosti. Film je za filmarja, kot je Lynch, precej neobičajen, saj ga zaznamuje tradicionalni način pripovedništva, linearna struktura ter močna distanca od grozljivega simbolizma njegovega prvenca. To pa niti ni tako moteče, saj si Lynch na vsake toliko časa (še posebej v enigmatičnem koncu) privošči krajše izlete v območje filmske avantgarde, ki navkljub temu nikoli ne prekinejo vzdušja okvirne zgodbe. Lynch se podobno kot v Twin Peaks: Fire Walk With Me loteva življenja neobičajnega junaka, ki pri gledalcu zbuja močno sočutje, ne da bi se ob tem okužil s sentimentalnostjo ali ceneno eksplotacijo. Četudi se film osredotoča na Merrickovo fizično stanje, je mnogo več poudarka na njegovi bistroumnosti, uglajenosti ter splošni veri v dobro. Seveda pa je osnovni zaplet filma v ironični analizi zverinske družbe, ki glavnega junaka obravnava kot pošast in zločinca, pretresljivost zgodbe pa še dodatno poudari Lynchevo vizualno oko za turobno in hladno industrijsko okolje Londona v drugi polovici 19. stoletja. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (tako John Hurt kot Anthony Hopkins sta v vlogi Merricka in Trevesa vrhunska), osupljivo masko ter Lynchevo eksperimentiranje z žanrom biografske zgodovine drame in rezultat tega je eden od najboljših filmov 80. let. Drama, kjer je edina prava pošast družba s svojimi predsodki.

V zgodovini filma je vsako desetletje s seboj nosilo poseben čar in tudi 90. leta so bila obarvana z vzdušjem, ki ga je nemogoče duplicirati na kasnejša obdobja. A 90. leta so bila relavantna tudi zaradi nečesa drugega; šlo je za ero, ko si je žanr komedije uspel privoščiti še zadnje atome popolne sproščenosti, ideološke neobremenjenosti ter politične nekorektnosti. Z drugimi besedami; v 90. letih je še prevladovala mentaliteta, da so komedije namenjene razvedrilu in da jih kot take ne smemo jemati preveč resno. Airheads je vzoren predstavnik omenjenega obdobja in po mojem skromnem mnenju velja za eno boljših filmskih komedij 90. let. V filmu spremljamo zgode in nezgode članov hard rock zasedbe (odlična Brendan Fraser in Steve Buscemi ter prikupno bebavi Adam Sandler), kateri nikakor ne uspe veliki met, zato vzamejo pravico v svoje roke in oboroženi vkorakajo na radijsko postajo z zahtevo, da bi širši javnosti predvajali njihov demo posnetek. Airheads je v osnovi trapasta komedija zmešnjav, polna absurdnega humorja in prefinjenega norčevanja iz kompleksov metal scene, hkrati pa se dotakne tudi pereče problematike radijskih odločitev, da bodo “pretežko” glasbo umaknili v ozadje in prepusti “soft rocku”, da nosi štafeto glasbene alternative. A to ni film, ki bi vas utrujal s podajanjem družbenih komentarjev, saj je njegov prvi in edini namen zabavati in to mu brez težav tudi uspe. Dober tempo, za počit smešne šale in prikupni žanrski klišeji naredijo iz filma Airheads odlično zabavo za staro in mlado.