Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo je eden od krivično spregledanih biserov domače filmske produkcije, ki bi si zaslužil bistveno več pozornosti kot sicer. Groteskna komedija absurda se je namreč že famoznega leta 1991 – leto slovenske osamosvojitve – dotaknila posameznikove obsedenosti s politiko, teorijami zarot in nacionalizmom. Vse to in še mnogo več doleti avtoprevoznika Feliksa (odlični Boris Cavazza), ki je obseden z idejo, da ima zmožno komunikacije z nezemeljskimi silami, te pa naj bi ga opozarjale na morebitno invazijo sovražnih sil na slovensko ozemlje. Film, ki bi ga na grobo označili za hibrid med satirično grotesko in komedijo absurda, se ne jemlje preveč resno in izvablja salve smeha s pomočjo Cavazzinega virtuoznega igranja, a pod vso to fasado komičnih pripetljajev se skriva žalostni portret mentalnega stanja države, ki je v naslednjih 20. letih izgubila pamet in se spustila na raven Langusovega lika. Danes smo po zaslugi politike Langusi postali vsi; prepričani v to, da se za vsakim vogalom skriva zarota nevidnih sil, prenapihnjeni od nacionalizma in snobizma ter ujetniki frustracij, ki jih tlačimo globoko v svojo podzavest. Hiter tempo, vrhunski črni humor, odlične igralske  predstave tako Cavazze kot Vlada Novaka v vlogi psihiatra Zdraviča, domiselni triki in katarzični konec naredijo iz pričujočega filma moderno slovensko klasiko.

Kriminalna drama Anina provizija ima namen pokukati v ozadje zloglasnega fenomena tajkunov oz. kriminalcev z “belimi ovratniki”. Glavna junakinja filma, fotografinja Ana (presenetljivo prepričljiva Vesna Milek) je namreč žena navidez uspešnega podjetnika, ki nekega dne izgine neznano kam, na vratih njenega doma pa se pojavi policija zaradi suma moževe vpletenosti v koruptivne posle. Kar sledi je Anino mučno iskanje resnice o možu, ki ga ni nikoli docela spoznala in hkrati reševanje skrhanih družinskih vezi, kjer je še posebej ranljiva njena hčerkica. Na prvi pogled se film zdi zanimiv, saj doslej gledalci še nismo imeli priložnosti vpogleda v življenja tajkunov, toda Anina provizija navkljub ambicioznosti, dobri igri ter zadovoljivemu tempu nikoli ne preseže meja generične in predvidljive kriminalke, ki je hkrati bistveno manj zanimiva kot bi pričakovali. Kot že rečeno, Milekova kot igralka pusti zelo zadovoljiv vtis in gledalec se z njenim likom lahko poistoveti, vendar pa je to tudi vse, kar film ponudi. Široka galerija preostalih likov ni niti malo zanimiva (cameo radijskega glumača Denisa Avdića je recimo popolnoma nepotreben, saj v resno zgodbo vnese elemente nevmesnega bebavega humorja) in zdi se, da tudi večina igralcev v svoje vloge ni vložila niti minimalno truda. Film potegne tudi nekaj zelo problematičnih vzporednic (Anino usodo namreč želi enačiti z usodo beguncev) in se nasploh dela bolj pametnega kot je v resnici. Anina provizija tako izpade kot neškodljivo brezmožgansko razvedrilo, vendar pa glede na obravnavano temo to ne bi smel biti.