Posebne kategorije | RAZGLEDANO

David Fincher, danes eno od najbolj prestižnih filmskih imen na svetu, je imel vsej prej kot obetaven začetek svoje kariere; po komercialnem in kritiškem fiasku s tretjim delom v franšizi Alien se ni prepostil malodušju in se lotil projekta, ki je bil – vsaj za 90. leta – zelo tvegan in bi lahko rodil bodisi novodobno klasiko bodisi še eno katastrofo, ki pa se je Fincher ni mogel privoščiti. Govora je o Se7en, simbiozi umazanega kriminalnega trilerja in psihološke grozljivke, ki vsaj na prvi pogled sledi klasičnemu zapletu o lovu na morilca; dvojica detektivov, umirjeni veteran Somerset (Morgan Freeman) in impulzivni novinec Mills (Brad Pitt) se spustita v blodnjak umazanih stanovanj, zakotnih narkomanskih gnezd in deževnih mestnih ulic, da bi ulovila odgovornega za serijo brutalnih umorov, katere naj bi navdihnil koncept sedmih smrtnih grehov, vendar pa se kmalu izkaže, da morilca vodi prav poseben motiv, ki je usodno povezan z obema detektivoma. Se7en je film, ki predstavlja hkrati poklon kot tudi dobrodošel odmik od pogosto kičaste estetike hollywoodskih kriminalk; enigmatična in večplastna zgodba se prepleta s temačno noirovsko atmosfero, umazanijo, dekadenco in skoraj apokaliptično podobno urbane džungle, v katero so ujeti osrednji liki kot nemočne kafkovske lutke, Fincher pa si s svojo drznimi režijskimi prijemi upa dostaviti nič kaj veder in hudobno depresiven komentar o svetu, kjer je upanje na koncu tunela zgolj luč prihajajočega vlaka, ki te bo razmazal po tirih. Igralske kreacije so vse po vrsti fantastične; Freeman in Pitt postrežeta s svojima daleč najboljšima predstavama v karieri, vendar pa jima šov ukrade diabolični Kevin Spacey, ki v zgolj nekaj minut trajajočem nastopu spusti gledalcu led skozi žile in ga strese do kosti. Se7en je film, ki si upa šokirati in ohranja gledalčevo pozornost z vrhunskim suspenzom, prepričljivo temačno estetiko ter občasnimi humornimi vložki, vse skupaj pa privede do enega od najbolj šokantnih in strašljivih epilogov v zgodovini sedme umetnosti. Se7en je mojstrovina in prvo veliko zmagoslavje Fincherjeve kariere.

Poljski režiser Pawel Pawlikowski je filmar, ki skozi preproste podobe, statične kadre in mnoge tihe trenutke razvije pripovedno nit, kateri se gledalec bodisi prepusti ali pa jo označi za pretenciozno napihovanje. Ida je njegov “klasični” film z vsebino, ki bi jo lahko zapisali v par stavkih; leta 1962 se mlada redovnica tik pred zaobljubo odpravi k svoji odtujeni teti, da bi odkrila, kaj se je v resnici zgodilo z njenimi starši. Večina filma se odvija na podeželju s pobeljenimi travniki in mrtvimi drevesi, s čimer Pawlikowski izvrstno zajame turobno atmosfero povojne Poljske, hkrati pa s sabo potegne občutke glavnega junakinje, ki doživlja notranjo krizo zaradi soočanja s preteklostjo, s tem pa je na preizkušnjo postavljena tudi njena vera. Najboljši deli filma je predvsem kontrastni odnos med zadržano in moralno neoporečno Ido in njeno teto, ki se predaja seksualnim užitkom, popivanju in brezbrižnim odnosom do ljudi. Njuna nasprotja v osebnostih namreč še bolj omajajo moralne temelje glavne junakinje, ki ostaja na razpotju; ali se bo v celoti predala načinu življenja, ki jih je bil podan v zibelko ali pa se bo osvobodila v svetu, za katerega ni povsem prepričana, kaj ji pripravlja. Težka moralna vprašanja in perfektna črno-bela fotografija, dopolnjena z odličnimi igralskimi predstavami, naredijo iz filma Ido užitek za gurmane sedme umetnosti, zna pa se zgoditi, da bo počasen tempo katerega gledalca tudi odbijal. Odločitev je kakopak vaša.