Kevin Costner je v začetku 90. let minulega stoletja veljal ne zgolj za veliko filmsko zvezdo, ampak za enega najbolj privlačnih moških na svetu. Očitno pa Costnerju ta zvezdniška slava ni predstavljala ideala in se je želel dokazati kot talentiran filmski umetnik. Zato ne preseneča, da je njegov celovečerni prvenec eden najbolj ambicioznih in epskih filmov vseh časov, lirični western Dances With Wolves. V njem spremljamo navdihujočo zgodbo poveljnika Dumbarja, ki v času ameriške državljanske vojne povede svoje tovariše v zmago na bojišču, zato nadrejeni ugodijo njegovi želji, da bi ga premestili v osamljeno vojaško postojanko na zahodni meji. Kmalu po njegovem prihodu naveže zavezništvo z lokalnim indijanskim plemenom in kmalu za seboj pusti preteklost ter postane enakopravni član plemena. Dance With Wolves je na vseh ravni lep film; je napolnjen s sapo jemajočimi prizori neokrnjene narave divjega zahoda, spoštljivimi pokloni indijanski kulturi, preprostim simbolizmom, odličnimi igralskimi predstavami in Costnerjevo determinacijo, da gledalci pripoveduje s čustvi nabito zgodbo o pozabljenih koščkih ne samo zunanjega sveta, ampak naše notranjosti. Nekateri bodo ob pogledu na “romantični” divji zahod resda zavijali z očmi in težko je reči, da se Costner ne odreka sentimentalizmu, vendar nihče ne more očitati Costnerju, da nima vizije in ambicij, ki mu nenazadnje pomagajo usvariti dobesedno velik film. In četudi včasih rečemo, da je manj več, lahko v primeru Dance With Wolves rečemo, da večje pomeni boljše.
