Surova ulična klasika Taxi Driver, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med najboljše filme v dolgoletni karieri legendarnega Martina Scorseseja, je zgovoren dokaz, kako se lahko zgodovina ponavlja v nedogled. Napet psihološki triler, ki je luč sveta ugledal leta 1976, namreč ostaja tudi danes enako zastrašujoče aktualen kot ob izidu, če ne celo še bolj. Zgodba filma v ospredje postavlja nespečnega in psihotičnega vietnamskega veterana Travisa Bickla (Robert De Niro v eni do svojih najbolj presunljivih igralskih predstav), ki se zaposli kot taksist in noči preživlja z vožnjami po newyorških ulicah, za katere meni, da so polne “umazanije”, ki jo je potrebno v celoti očistiti. Travisov padec v brezno norosti ne uspeta zaustaviti niti ambiciozna mlade ženska, ki je aktivna sodelavka pri predsedniški volilni kampanji, niti mladoletna prostitutka (rosno mlada Jodie Foster), do katere Travis sicer vzpostavi sprevržen očetovski odnos. Taxi Driver ni zgolj zgodba o neuravnovešenem vojnem veteranu, ki skuša očistiti mesto simbolične umazanije, ampak brezkompromisen in brutalen prikaz stanja duha ameriške družbe v času zaključka vojne v Vietnamu, ko so se principi domoljubja in narodne samozavesti zrušili v prah, ostali pa so zgolj nečedni pogledi na gnilobo, nakopičeno po ulicah velikih mest. Scorsese še nikoli prej ni bilo v tako vrhunski formi; močan scenarij veterana Paula Schaderja, zasanjano moreč tempo, ki odlično ujame duh brezizhodnosti na newyorških ulicah, nepozabna glasba Bernarda Hermanna ter prizemljeni surovi realizem ustvarijo nepozabno filmsko umetnino, ki je imuna na čas in gledalca še vedno strese do kosti. Taxi Driver je na samem vrhu najboljših filmov enega od velikanov sedme umetnosti.
