Posebne kategorije | RAZGLEDANO

22. julij 2011 je eden od najbolj črnih dnevov v zgodovini Norveške; desničarski skrajnež Anders Berhing Breivik je izpeljal brutalni teroristični napad na vladne prostore v Oslu, nato pa se je odpravil na morilski pohod po počitniškem taboru na otoku Utoya, kjer je pod njegovimi streli umrlo 69 ljudi. Slednjo tragedijo natančno rekonstruira napeta drama Utoya: July 22, posneta v realnem času in v enem samem neprekinjenem kadru, ki sledi glavni junakinji, najstnici Kaji (odlična Andrea Berntzen), katera skuša sredi popolnega kaosa najti svojo sestro in čimprej pobegniti iz otoka. Pričujoči film se v celoti osredotoča na sam napad in tako ne razlaga političnega ozadja, zaradi katerega je Breivik krenil na morilski pohod. Pravzaprav Utoya: July 22 ni film o Breiviku, saj mu režiser Erik Poppe ne želi nakloniti preveč pozornosti in namesto svoj trud vloži v brezkompromisno krut, apolitičen in napol dokumentarističen prikaz boja za preživetje enega od številnih mladih ljudi, ki so se tistega usodnega dne znašli na napačnem kraju in ob napačnem času. Breivik je tako zgolj nevarnost iz ozadja (njegova postava je vidna zgolj v dveh hitrih kadrih), ki preži na nedolžne najstnike, voajerska kamera pa s trmoglavim sledenjem glavni junakinji ves čas ohranja izredno visoko napetost. A Utoya: July 22 najbolj zasije v trenutkih, ko se panični tek za življenjem ustavi in skuša glavna junakinja v sebi ohraniti še nekaj preudarnosti in človečnosti, kar je najbolj razvidno v tragičnem prizoru poslavljanja od umirajoče vrstnice. Četudi se bo marsikdo upravičeno vprašal, če je snemanje takšnih filmov res potrebno, je Utoya: July 22 filmska tragefdija, ki razgali nevarnost naraščujočega političnega ekstremizma v Evropi, katerega žrtve so vedno tisti, ki bi preprosto radi živeli.

Rezultat iskanja slik za sharp object 2018

Gillian Flynn je ime, katerega ni potrebno predstavljati. Gre za trenutno najbolj vročo pisateljico kriminalnih romanov, ki pa ne ostanejo na ravni hitropotrošnega plažnega čtiva za razočarane gospodinje, ampak se poglabljajo v najbolj temačne predele človekove psihe in bralcu večkrat neusmiljeno naklonijo klofuto z brutalnimi zasuki v zgodbah, problematičnih (anti)herojih in pogosto kontraverznih tematikah. Vse to in še več je moč najti v osemdelni miniseriji Sharp Objects, ki pripoveduje zgodbo o Camille, ambiciozni novinarki, ki se vrne v domače mesto, da bi raziskala brutalni dvojni umor najstnic, pri tem pa se mora soočiti tudi z lastnimi demoni. Upam si reči, da v zadnjem času pokroviteljskega glorificiranja žensk v filmih in serijah še nisem utegnil videti nadaljevanke, ki bi si upala predstaviti ženski lik v tako ranljivi in realisitčni luči, kot je ravno Camille. Njeni notranji boji z alkoholizmom, posesivno materjo, promiskuiteto ter samopoškodovanjem so prikazani neolepšano, brez sentimentalizma in tako prepričljivo, da gledalec dobesedno začuti njeno bolečino. Zasluge za to velja pripisati fenomenalni Amy Adams, ki odigra svojo daleč najbolj tvegano vlogo v karieri in znova dokaže, da je ena najboljših igralk ta hip. Nadaljevanka tudi na subtilen in nevsiljiv način zareže v občutljive problematike kot so seksizem, razpad patriarhalne družine, starševska posesivnost in psihične bolezni, kar je pohvale vredno. Seveda pa je v prvi vrsti izpostavljena napeta kriminalka o lovu na morilca, katero mora spremljati vse do zadnjega, šokantnega preobrata. Sharp Objects potrjuje, da je Flynnova kraljica modernih kriminalk in da njena ostrina postaja z leti zgolj močnejša.

Ocena -5