The Pusher je filmski debi Nicolasa Winding Refna, ki je kasneje požel svetovno slavo z mojstrovino Drive. V njem se mojster sedme umetnosti spusti v podzemlje Copengagna, prestolnice Danske, kjer vladajo odvisnost od mamil, nasilje, prevare in odtujeni odnosi, ki so zreducirani zgolj za sklepanje sumljivih poslov. Film spremlja en teden v življenju preprodajalca mamil Franka in njegov beg pred policijo in kriminalnimi kolegi, potem ko zamoči sprva povsem rutinski posel in s tem izgubi velikansko količino denarja in droge. The Pusher je skorajda naturalistični kriminalni triler in voajerski izdelek, ki sledi glavnemu junaku na praktično vsakem koraku in mu pustil malo prostora za “dihati”, s tem pa tudi gledalec dobi večji občutek tesnobnosti in paranoje, ki nenazadnje spremlja tudi Franka na njegovi misiji, da bi si rešil glavo. Refn se več kot uspešno izogne vsem žanrskim klišejem in dostavi nekaj, kar je tako realistično, da že postane srhljivo, če ob tem pomislimo, da se takšne zgodbe odvijajo pred nami skorajd vsah dan, le da jih nočemo / ne zmoremo opaziti. The Pusher je film o ljudeh z roba družine, ki tako kot glavni junak tečejo bodisi za denarjem, boljšim življenjem ali pa si zgolj želijo preživeti, ob tem pa za seboj puščajo neporavnane račune in uničene odnose. Resnica je kruta in pričujoči izdelek tega ne skriva.

Romantične komedije dandanes postajajo vse bolj cinične, samoironične in se namerno rogajo pravilom lastnega žanra, zato je prostora za neškodljivi sentimentalizem, naivnost in sanjarjenje bolj malo. A za to je francoski romantični komediji Amélie malo mar in se nesramežljivo vrača v čase klasičnih filmov, ki so gledalcu ponudili zvrhan koš naivnega optimizma in navihanosti, katero vsakdo izmed nas med odraščanjem slej ko prej bodisi zanemari ali popolnoma pozabi. Naslovna junakinja je namreč mlado dekle iz Pariza, ki je okolici znana po svojih ekscentričnih navadah in prikupni zmedenosti, sama pa verjame v dobro ljudi in se tekom življenja odloči pomagati drugim. Nesebično in iz gole dobrote. Da pa pri tem tudi sama naleti na ljubezen in to na najbolj nenavaden način, ni ravno presenetljivo. Amélie je šarmantna staromodna komedija, katere uspeh je odvisen od tega, če se je gledalec pripravljen za dve uri potopiti v nekoliko sanjski svet iskrenosti in dobre vere v prihodnost. In če filmi s podobno vsebino običajno prestopijo mejo dobrega okusa in zapadejo v pravljičnost, je optimistični duh Amélie preveč očarljiv, da bi se mu lahko uprli in izpostavlja tisto neškodljivo sentimentalnost, katero občasno potrebujemo. S pomočjo odlične Audrey Tautou, ki izžareva šarm “stare francoske šole”, barvitimi podobami, inspiracijskimi citati, toplim humorjem in simpatični liki se film dvigne krepko nad povprečje in gledalca spomni, da so na tem svetu še malenkosti, ki nam dajejo moč in naredijo naš vsakdanjik bogatejši. Šarmantna klasika.