RAZGLEDANO

Pošast za železno zaveso je šestdelna serija režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, močno navdihnjena z zločini zloglasnega slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 umoril pet žensk in njihova trupla zažgal v krušni kmečki peči na njegovi domačiji v Dolenji vasi. Serija sledi življenju težavnega Metoda Štrbca (odlični Svit Stefanija), ki odrašča v turobnem podeželskem okolju povojne Jugoslavije in se že od malih nog zapleta v kriminal in različna nasilna dejanja, hkrati pa se v njem prebujajo močni ubijalski impulzi, ki ga postopoma speljejo na morilski pohod po državi. Filmi in serije, ki prikazujejo življenja (resničnih) serijskih morilcev, se pogosto soočajo s težavo, da zaidejo v območje žaljive eksplotacije ali celo prikritega glorificiranja klavcev, ki so v očeh javnosti žal pogosto obravnavani kot skoraj pop ikone, Pošast za železno zaveso pa na srečo ni ne prvo, še manj pa drugo. Gorkičeva serija je vsekakor temačna, nasilna in groteskna, toda njen fokus je predvsem na prikazu srhljivega psihološkega portreta človeka, ki je dovolj časa strmel zlu naravnost v oči, da ga je to kmalu posrkalo vase. Prvih nekaj epizod sicer trpi za občasno nerodnimi dialogi, zelo očitnim majhnim proračunom, ki je ekipo verjetno prisilil k (pre)kratki dolžini epizod (posledica tega je, da so nekateri deli Metodovega življenja zelo površinsko raziskani) ter nekaterimi lesenimi igralskimi predstavami, toda nekje na polovici serija vendarle uspe ujeti zadovoljiv tempo, ki ga vzdržuje vse do zaključka sezone. Vzdušna atmosfera, nekater fenomenalni igralci (poleg Stefanije zasijejo predvsem Saša Pavlin Stošić kot Metodova mama, Marko Mandić in Andrijana Boškoska), iz epizode v epizodo boljši tempo in dialogi ter tehnična izpiljenost naredijo iz sicer standardne zgodbe o serijskem morilcu nekaj, kar dobro lovi ravnotežje med zanimivim in morbidnim. Pošast za železno zaveso je za slovenske razmere kompetentno narejen izdelek, ki ne odkriva tople vode, hkrati pa ne postreže z nečim slabim in ponuja dovolj zanimanja za nadaljni razvoj Metodove krvave življenjske zgodbe.

Če kje obstajajo presenečenja v filmski obliki, je to nedvomno Dragonfly britanskega režiserja Paula Andrewa Williamsa, ki ima za seboj že bogato kariero presežkov kot sta socialna drama London to Brighton in kriminalna grozljivka Bull. Scenarij za pričujoči film je Williams spisal med pandemijo covid-19, kar se tudi pozna na končnem izdelku, ki se skoraj v celoti odvije na eni sami lokaciji, osrednji motiv filma pa je povrhu tega še zadnja leta zelo aktualna analiza stanja osamljenosti in nerazumevanja v modernem svetu. Film predstavi Elsie (Brenda Blethyn) je starka, ki sicer živi sama v majhni predmestni hiši in po spletu okoliščin splete prijateljski odnos s svojo prav tako osamljeno in ekscentrično sosedo Colleen (Andrea Riseborough). Eden od razlogov, zakaj film Dragonfly preseneča, je ta, da njegova zgodba gledalca ves čas elegantno vleče za nos in ozadje dogajanja razkrije šele v sklepnem šokantnem dejanju. Williams odnos med osrednjima likoma razvija z veliko mero enigmatičnosti, kjer med drugim npr. ni povsem jasno, če Colleen skrbi za Elsie zaradi gole empatije do starejših ali pa se za vsem skriva kakšen globji in bolj zastrašujoč motiv. To ugibanje je briljantno speljano skozi celoten film, ki nikoli ne popusti na tempu in suspenzu, zgodba pa enako močno deluje tudi ko zaide v vode psihološkega trilerja ali celo grozljivke. Ker gre za film s fokusom na karakterni študiji osrednjih likov, je velik del uspeha moč pripisati tudi odličnim igralskim predstavam Blethynove, ki briljantno upodobi lik ranljive in naivne starke, še boljša pa je Riseboroughova, ki postreže z močno prezenco in znova dokaže, da je ena najboljših filmskih igralk na svetu, ki bi si zaslužila več pozornosti. Dragonfly bo zaradi pogoste (in ekstremne) menjave vzdušij za nekatere premočan zalogaj, toda Williamsu je uspelo posneti inteligenten, čustven in napet film, ki strese do kosti.