The Bride! (2026)

Rating: 7 out of 10.

The Bride!, drugi režijski (in scenaristični) poskus igralke Maggie Gyllenhaal, je še eden od tistih filmov, ki vleče inspiracijo iz klasičnega gotskega romana Frankenstein pisateljice Mary Shelley, vendar pa se v skladu z modernimi družbenimi trendi močno naslanja na filmsko klasiko The Bride of Frankenstein legendarnega Jamesa Whala. Gyllenhaalova izhaja iz predpostavke, da je Shelleyjevaželela napisati feministično nadaljevanje svoje znamenite knjige, vendar jo je pri tem dohitela smrt, zato obsede dekle po imenu Ida (Jessie Buckley), ki se leta 1936 v Chicagu preživlja kot dekle na poziv, dokler zaradi usodnega padca po stopnicah ne umre. V istem času v Chicago prispe slovita pošast Frankenstein (Christian Bale), ki si želi nevesto in s pomočjo znanstvenice Euphronius obudi Ivino truplo, kar vodi do rojstva konflitke, nasilne in predvsem strastne romance. Feministične preobleke klasičnih del so vedno tvegan podvig, saj te (pre)pogosto zaidejo v ideološkost in vsiljivo politično korektnost, bistvo izvornega materiala pa je praktično izbrisano; The Bride! na srečo ne spada v to kategorijo in dokaj uspešno ohrani duh tako romana kot Whalove klasike, znani zgodbi pa doda še nekaj bolj ali manj posrečenih “modernih” prijemov. Med presežke filma lahko vsekakor uvrstimo energično igralsko predstavo Buckleyjeve, ki perfektno ujame enako mero anarhistične odštekanosti kot tudi ranljivosti svojega lika, osupljivo tehnično izvedbo (razkošni kostumografija in scenografija, odličen izbor glasbe, kaotičen tempo) ter prepričljivo zmes črnega humorja, grozljivke in romance, za katero poskrbi dobra kemija med Buckleyjevo in Balom. Filmu bistveno več preglavic povzroča vsebina, za katero se zdi, da skuša v dobri dve uri stlačiti preveč idej, kar posledično vodi v pomanjkanje fokusa in nedodelan družben komentar (Gyllenhaalova npr. želi raziskovati tematiko ženskega besa, vendar je ta v drugi polovici filma popolnoma prezrta). The Bride! je ambiciozna, zabavna in nasilna gotska romanca, ki navkljub nedodelanosti venomer ostaja posrečen eksperiment.

Dolly (2025)

Rating: 7 out of 10.

Zapuščina podžanra grozljivk, ki spadajo v območje t.i. eksplotacijskega gravža bo vedno podvržena burnim debatam na račun njihove relavantnosti; nekateri v dotičnih filmih vidijo zgolj ceneno in neokusno zabavo, ki bi jo filmska zgodovina morala čimprej pozabiti, spet drugi pa v brezkompromisnem in pogosto samoreferenčnem slogu še vedno najdejo nek občutek nekontrolirane anarhije, ki se roga cenzuri in politični korektnosti. Dolly je takšne vrste film; nesramežljiv poklon eksplotacijskim grozljivkam iz 70. let, ki se ne obremenjuje z zapleteno zgodbo, kompleksnimi liki in okusnim serviranjem groze. Že sama zgodba deluje kot nekaj, kar je moč spisati na kos papirja med odmorom za malico; Macy (Fabianne Therese) in Chase (Sean William Scott) sta par, ki se odpravita na izlet v gozdove, kjer naletita na kraj s celim kupom razstavljenih lutk, kmalu zatem pa ju napade skrivnostna zamaskirana figura, ki povrhu tega ugrabi Macy, jo odpelje v svojo hišo sredi gozda in skuša “vzgojiti” kot svojega otroka. Dolly je film, ki ne pozna zavor; sicer nikoli ne poseže v vode ekstremnih klavnic kot je Srpski film in August Underground, vendar pa z gromozansko količino brutalnega nasilja, ogabnosti in umazanije ustvari nekaj, ob čemer franšiza Saw izgleda kot serija pravljic za lahko noč. Režiser in scenarist Rod Blackhurst ustvari sila prepričljivo imitacijo klasičnega eksplotacijskega šokerja, ki vključuje impresivne praktične učinke, presenetljivo realistične prizore gravža, zelo umazano in perverzno atmosfero, ob kateri si gledalec zaželi kopeli ter prepričljive igralske predstave, kjer zasije predvsem Theresova kot (upajmo) bodoča kraljica krika. Blackhurstov film na vsebinski ravni resda ne odkriva tople vode in ima nekaj težav z razvlečenostjo in preseganjem meja dobrega okusa, toda ravno ta nesramežljiva cenenot je del šarma, ki ga film ponuja. Dolly je preprosto ogabna zabava in nič več kot to.