Tommy Wisseau je človek, za katerega lahko rečemo, da je v svoji karieri imel bistveno več sreče kot pameti; njegov celovečerni prvenec The Room, ki je sprva ostal neopažen, tekom leta pa je njegova priljubljenost močno narasla, je bil realiziran predvsem zaradi močne volje ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti vsako Wisseaujevo egocentrično norost. Rezultat tega je bila spektakularna polomija, ki pa je zaradi svoje izrazite bizarnosti in na nek način očarljive Wisseaujeve iskrenosti postala (upravičeno) eden najbolj citiranih in priljubljenih filmov vseh časov, ki je bil ravno toliko zanič kot tudi strašansko zabaven. Wisseau, ki ga je uspeh filma dvignil (vsaj za kratek čas) med zvezdnike, po čemer je verjetno hrepenel, je svoj občutek za tako slabo, da je že dobro kasneje skušal unovčiti še enkrat preko šestdelne (menda) humoristične serije Neighbours, ki spremlja vsakdanje pripetije ekscentričnih prebivalcev stanovanjskega bloka, Wisseau pa se tokrat pojavi v dveh vlogah upravitelja stavbe in donjuanovskega frajerja. Kot že rečeno, je bil The Room na vseh ravneh slab film, ki pa je navkljub temu uspel biti tako čudaški in zabaven, da se mu je težko upreti. Tega za serijo Neighbours žal ne moremo reči, saj je ta – milo rečeno – obupna; s tehničnega vidika ima cel kup napak (zanič zvok, zmedena montaža, begajoča kamera, obupna svetloba in nasploh grozljivo amaterska produkcija), medtem ko je na ravni vsebine dobesedno nič od niča. Igralske predstave so obupne, humor infantilno otročji (kolikor je sploh moč razumeti dialoge), posamezne epizode brez jasne rdeče niti in nasploh se zdi, da Wisseau tokrat zapravlja gledalčev čas. Če je film The Room navkljub svoji slabi kvaliteti znal zabavati in kratkočasiti, je Neighbours muka od serije, ki uspešno cefra gledalčevo potrpljenje in živce. Z drugimi besedami; serija je dokazala zgolj to, da je Wisseau svojo zmagovalno formulo pokuril že leta 2003 in da mu gledalci v drugo ne morejo več nasesti.
