Vid Šteh

Izlet, celovečerni režijski prvenec Nejca Gazvode, ki delno temelji na njegovi istoimenski kratki zgodbi, bi lahko označili za prelomnega v smislu, da je eden od prvih slovenskih filmov, ki je uspel nagovoriti generacijo milenijcev in njihove temeljne eksistencialne dileme. Negotova prihodnost, nostalgična preteklost, od katere so ostali samo še sladki spomini, strah pred vstopom v pogosto krut svet odraslosti in zamolčane zamere srečajo osrednje like pričujočega filma, ki se po desetih letih odpravijo na kratek izlet proti morju, vsak pa s seboj nosi delež lastnega bremena in frustracij. Grega (Jure Henigman) je vojak, ki je razklan med bojiščem v tujini in domovino, Živo (Nina Rakovec) preganjajo skrivnosti iz preteklosti in sedanjosti, medtem ko Andrej (Luka Cimprič) pod fasado cinizma, žaljivk in pritoževanja nad vsem, kar leze in gre, skriva dejstvo, da je osamljen in nerazumljen. Izlet je minimalistični film ceste, kjer se zgodba razvija ne preko dogodkov, ampak preko izrisovanja zapletenih človeških odnosov ter izpostavljanja njihovih stisk, s katerimi se bo najverjetneje poistovetil vsak milenijec, ki je v podivjanem kapitalizmu potegnil “ta kratko”. Gazvodi uspe z relativno nizkim proračunom ustvariti iskreno, mestoma duhovito, predvsem pa ganljivo sliko generacije mladih, ki se zaradi strahu pred sedanjostjo in prihodnostjo oklepa nostalgije, hkrati pa s pomočjo preproste, vendar čudovite fotografije mirne obmorske narave zajeti melanholičnost zgodbe, ki ne prinaša enostavnih odgovorov. Seveda pa film ne bil tako uspešen brez izvrstnih igralskih predstav Henigmana, Cimpriča in Rakovečeve, spretno spisanih in življenjskih dialogov ter nepozabne umirjene glasbe kolektive New Wave Syria. Kombinacija vseh opisanih adutov iz filma Izlet ustvarijo ne zgolj generacijsko umetnino, ampak vedno aktualno zgodbo o strahovih vsakega mladega človeka, ki se zatakne na poti v zrelo življenjsko obdobje.

Režiser Mike Flanagan se je doslej resda gibal v žanru grozljivk, vendar pa je že večkrat uspel dokazati, da zna poleg strahu pri gledalcu zbuditi tudi pristne emocije. Slednje pride močno do izraza v njegovem zadnjem celovečercu, poetični fantazijski drami The Life of Chuck, posneti po istoimenski noveli priljubljenega pisca Stephena Kinga. Film, ki se odvija v nasprotnem kronološkem zaporedju, spremlja življenje naslovnega junaka od njegove smrti zaradi možganskega tumorja pri komaj 39. letih pa vse do otroštva, ko rosno mlad izgubi starše in pristane v oskrbi svojega dedka in babice, hkrati pa postopoma spoznava svojo identiteto in strast do plesa, za katero pa v svetu, ki se – po dedkovih besedah – vse vrti okoli številk in znanosti, ni veliko posluha. The Life of Chuck je brez kančka dvoma Flanaganov najboljši film; poglobljen, kompleksen, privlačno skrivnosten in predvsem katarzično emocionalen, ki bo vsakega, še tako ciničnega gledalca spravil na rob solza. Velja opozoriti, da se film ponaša s sprva zelo počasnim tempom (kar je pri Flanaganovih filmih sicer pogost pojav) in zgodbo, ki ji je težko slediti, še posebej v prvi tretjini, vendar pa je ta počasnost tudi bistvo pričujočega filma; gre za meditativno in emocionalno dramo, ki pritegne z domiselnim simbolizmom, toplim humorjem, navdihujočimi citati ter močno humanistično noto, ob kateri se bo gledalec mirne volje prepustil pravilom sveta, ki tiči nekje med resničnostjo in fantazijo. Poleg mojstrske režije, močnega scenarija in enega najlepših soundtrackov letošnejga leta je film napolnjen z igralskimi talenti, ki vsi po vrsti pustijo močan vtis; od Toma Hiddlestona, Chiwetela Ejioforja, Jacoba Tremblaya, Marka Hamilla pa vse do naratorja v izvrstni interpretaciji Nicka Offermana. Končni rezultat je poetična mojstrovina, ki se bo uvrstila na sam vrh najboljših filmov letošnjega leta.