The Monkey (2025)

Rating: 7.5 out of 10.

Eden od sodobnih mojstrov filmske groze Oz Perkins ne počiva; potem, ko je lansko poletje pošteno prestrašil z okultno grozljivko Longlegs, se sedaj vrača z adaptacijo kratke zgodbe Opica legendarnega Stephena Kinga, ki je izšla v njegovi drugi zbirki kratke proze Mrtva straža. V filmu, ki je zgolj ohlapna priredba Kingove zgodbe, spremljamo brata dvojčka Billa in Hala (oba igra fantastični Theo James), ki kot otroka na podstrešju odkrijeta staro igračo opice z bobni, ki je bila v lasti njunega očeta. Kmalu zatem začnejo ljudje okoli njiju umirati v absurdnih okoliščinah in dvojici postane jasno, da očetova igračka ni tako nedolžna kot se zdi na prvi pogled. Za razliko od Perksinovega predhodnika Longlegs, ki je prepletal elemente okultne grozljivke, temačne kriminalke in psihološke drame, je The Monkey izrazito črna komedija, ki namesto strahu dostavlja ekscesni gravž, cel kup absurdnih usmrtitev ter samoironični ton, ob katerih je – kot je pri Perkinsovih filmov že navada – moč pričakovati razdeljenost gledalcev. Nekaterim bo anarhistična odštekanost in teatralnost dogajanja pisana na koža, spet drugi pa se bodo pritoževali nad pomanjkanjem močnejšega suspenza in groze, Perkinsa pa prav tako ne zanimajo preveč bolj poglobljena in psihološko kompleksna zgodba Kingove literarne predloge in se namesto tega posveča politično nekorektnemu in ciničnemu smislu za humor. Iz tega bi sledil sklep, da je The Monkey razočaranje, vendar to ne drži; Perkinsov izlet v vode komične grozljivke je pospremljen z znova izpiljeno vizualno podobo, že omenjenim odličnim igralskim ansamblom (poleg Jamesa zasije tudi Tatiana Maslany v vlogi morbidne matere glavnih junakov), celim kupom posrečenih šal, “slastnim” gravžom in venomer živahnim dogajanjem, ob katerem se gledalec neizmerno zabava. The Monkey morebiti ne spada med Perkinsove presežke, vendar je še vedno krvavo zabavna grozljivka.

Adolescence (2025)

Rating: 8 out of 10.

Štiridelna Netflixova miniserija Adolescence se začne udarno; v realnem času spremljamo, kako policija v neimenovanem angleškem mestu navsezgodaj zjutraj vdre v hišo družine Miller in aretira najmlajšega člana, 13 – letnega Jamieja, ki je glavni osumljenec v preiskavi umora njegove sošolke Katie. Kar se sliši kot absurdna premisa, se kmalu spremeni v kruto resničnost, pred katero si sodobni starši venomer zatiskajo oči; da to, da njihov otrok ostaja po cele dneve doma za računalnikom, še ne pomeni, da je na varnem. Posebnost pričujoče miniserije, ki jo je mogoče “požreti” v enem kosu, je ta, da so posamezne epizode posnete v obliki neprekinjenih kadrov, kar dogajanju doda potrebno napetost; že v prvi epizodi je naravnost mučno spremljati objokanega Jamieja, ki ga na silo odvedejo na policijsko postajo in podvržejo celi seriji zasliševalnih tehnik, medtem ko njegova družina (na čelu z očetom, ki ga fenomenalno odigra Stephen Graham) nemo spremlja grozo, katere nikakor ne uspejo razumeti. Adolescence je strašansko napeta in pretresljivo emocionalna miniserija, ki se ne dojema več kot opozorilo, ampak kriči na vest gledalcev po vsem svetu, ki so (vsak na svoj način) odgovorni za glorifikacijo nasilja, toksične moškosti in predvsem pogostega pobega nerazumljenega posameznika (v tem primeru otroka) v svet virtualne resničnosti, kjer nanj prežijo lažne novice, verbalno nasilje in nove oblike huliganstva. To je svet, ki je še kako resničen in na dosegu rok vsakogar izmed nas, to dejstvo pa dela pričujočo miniserijo tako pretresljivo. In ta resničnost je tako kruta, da gledalci niti ne potrebujemo vedeti, če je Jamie resnično umoril svojo sošolko ali ne, saj to niti ni poanta zgodbe. Srhljivo avtentične igralske predstave, konsistenten tempo in poglobljena analiza občutljivih družbenih problematik, ki bi jih čezlužniki “razrešili” s sentimentalnostjo in moraliziranje, naredijo iz Adolescence udarno miniserijo, ki služi kot dokaz, da televizija v zadnjih letih doživlja kreativno renesanso, za katero upamo, da še ni rekla zadnje besede.