Vid Šteh

Majhno vasico v okrožju Bridgend, Južni Wales je med letoma 2007 in 2014 pretresala “epidemija” nepojasnjenih samomorov mladih ljudi, starih do 15 do 30 let. Zabeleženih je bilo skoraj sto tragičnih smrti, katerih še danes spremljajo skrivnostne okoliščine, saj nihče od preminulih za seboj ni pustil poslovilnega pisma ali karkšnekoli sledi, ki bi pojasnile vzrok za porast samomorov. Srhljiva drama Brigend delno temelji na omenjeni tragediji, četudi je njegova zgodba popolnoma izmišljena in sledi mladi Sari (Hannah Murray), ki se z očetom policistom preseli v Bridgend ravno v trenutku, ko se vasica pripravlja na pogreb še enega najstnika, ki je v bližnjem gozdu storil samomor. Sprva introvertirana Sara kmalu naveže stik s skupino vrstnikov, za katere pa se izkaže, da so člani samomorilskega kulta, ki si preko spletne klepetalnice dogovarjajo glede tega, kdo si bo naslednji vzel življenje. Bridgend je film, kateremu bi lahko objektivno očitali predvsem to, da se je resnične tragedije lotil mnogo prezgodaj (v odjavni špici je zapisano, da se samomori v Bridgendu še nadaljujejo) in zato ni presenetljivo, da je bil film deležen precej negativnih in burnih čustvenih odzivov s strani lokalne skupnosti. Navkljub temu pa je Bridgend daleč od slabega ali neokusnega filma; odlikuje ga prepričljiva temačna in depresivna atmosfera ter subtilno obravnavanje občutljive problematike samomora, pristne igralske predstave (velja omeniti predvsem rosno mladega Josha O’Connorja) in izpiljena vizualna podoba, ki v žalostno zgodbo vnaša poetičnost narave, ki pritiče filmom Terrenca Mallicka. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da film (pre)več časa nameni rahlo klišejski ljubezenski zgodbi med Saro in O’Connorjevim likom, medtem ko družbeni komentar o samomoru ostaja (namerno?) zamegljen. Bridgend je rahlo nedodalen in problematičen film, ki pa vseeno ponudi dovolj močnim čustvenih trenutkov, da služi kot korektno svarilo o tragičnih posledicah najstniške tesnobe.

Dobrodošli v raj, ki skriva pekel. Brazilska prestolnica Rio de Janeiro je v očeh mnogih turistov še vedno kraj prestiža, gospodarskega razcveta, slovitega pustnega karnevala in družbenega napredka, vendar pa je namen tega blišča odvračanje pozornosti od favel, revnih delavskih sosesk, kjer vladajo nasilje, droge in kriminal. V tal del Brazilije gledalca odpelja epska kriminalna drama City of God, ki temelji na istoimenskem romanu Paula Linsa, ki je pisal na podlagi lastnih izkušenj odraščanja v faveli med koncem 60. in 80. let. Tako film kot roman v ospredje postavljata več prebivalcev, večinoma otrok in najstnikov, ki zaradi revščine in pomanjkanja pravih možnosti za vzpon po družbeni lestvici iščejo izhod v tolpah in kriminalu, kar posledično pripelje do uličnih vojn, katere tolerira celo skorumpirana policija. City of God je daleč najbolj avtentičen, surov in tragičen vpogled v brazilske slume, ki prepriča gledalca na praktično vseh ravneh; od brezhibne montaže in fotografije, grobega dokumentarističnega sloga, pristnih naturalističnih igralskih predstav in temačnega ozračja, ki s srhljivo natančnostjo ujame nasilni duh favel. Toda tisto, kar pričujoči izdelek podvzdigne med enega od najboljših filmov vseh časov, je njegova briljantno spisana in zrežirana zgodba, ki uspe v slabih dveh urah predstaviti široko galerijo kompleksnih likov, prepričljivo raziskati njihove odnose in hkrati ustvariti zgodovinski prerez razvoja revnih sosesk, kamor režiser Fernando Meirellesgg vstavit tudi subtilen družben komentar na temo policijske korupcije in moči novinarstva, ki je razkrilo nasilje v favelah. City of God je tragična in udarna filmska mojstrovina, ki gledalca strese do kosti in čustveno izčrpa, hkrati pa ga opomni na pogosto spregledana in preslišana življenja ljudi na družbenem dnu.