Vid Šteh

Genocid nad palestinskim prebivalstvom je v zadnjih letih postal preveč očiten, da bi ga zahodni svet lahko še ignoriral, opravičeval ali v tej zgodbi Izrael predstavil kot branitelja demokracije. Tunizijska filmarka Kaouther Ben Hania z napol dokumentarno dramo The Voice of Hind Rajab na subtilen in hkrati udaren način prav tako cilja, da je časa za iskanje izgovorov že zdavnaj zmanjkalo, vsaj v primeru tragične smrti 6 – letne palestinske deklice Hind Rajab, ki je umrla 29. januarja 2024 med izraelskim obleganjem Gaze, ujeta v stričevem uničenem avtomobilu in popolnoma sama, obkrožena s trupli ubitih družinskih članov. Pričujoči film se osredotoča na prikaz napete in čustvene drame pripadnikov palestinskega Rdečega križa, ki izsledijo dekličin klic in skušajo karseda hitro na prizorišče napada poslati medicinsko pomoč. Filmi, katerega osrednji motiv je smrt otroka sredi vojne vihre, se nehote vedno znajdejo pred izzivom, da zgodba, katero bi radi povedali, ne bi zašla v vode naivnega sentimentalizma, nadležnega politiziranja ali nesramne ekspolotacije, toda Ben Hanijeva se spretno izogne vsem zastavljenim pastem in dostavi sporočilno močno in pretresljivo tekmo s časom, ki ohranja visoko mero napetosti, pa četudi je gledalcem že znano, kako se je Hindijeva zgodba žal končala. The Voice of Hind Rajab se prav tako lahko pohvali z avtentičnostjo dogajanja, saj režiserka uporabi resnične posnetke klicev umorjene deklice, kar bi v marsikaterem primeru lahko bilo problematično, toda tokrat je ta tvegana poteza izpeljana z idealno kombinacijo srhljivosti in profesionalnosti, za piko na i pa je režiserki na pomoč tudi izvrstna igralska zasedba, ki gledalca še bolj potegne v dogajanje. The Voice of Hind Rajab je neprijeten in pretresljiv film, vendar pa lahko obstaja zgolj na tak način; resnična zgodba Rajabijeve mora služiti kot glasen opomnik o nesmiselnosti in absurdnosti genocida, katerega zahod žal še vedno preveč tolerantno spremlja.

Hišna pomočnica ameriške pisateljice Friede McFadden velja za eno od največjih literarnih uspešnic zadnjih let, pa četudi bi se o njeni kvaliteti dalo razpravljati; roman sicer ni slab, pa vendar se močno naslanja na zlajane klišeje iz modernih “ženskih” kriminalk kot so Ženska na vlaku in Ni je več, obenem pa se ponaša z absurdnim razpletom in celo vrsto vsebinskih lukenj. Toda denar je sveta vladar, zato je razumljivo, da je Hollywood pohitel s filmsko adaptacijo knjige, ki je bila (na srečo) zaupana izkušenemu režiserju Paulu Feigu ki se je v preteklosti že izkazal z inteligetnimi in duhovitimi psihološkimi trilerji kot je A Simple Favor, nič slabše pa se ne odreže s filmom The Housemaid. Zgodba o nekdanji arestantki Millie (Sydney Sweeney), ki dobi službo hišne pomočnice pri premožni Nini (Amanda Seyfried) in njenem čednem možu Andrewu (Brandon Sklenar), je v filmski obliki na skoraj vseh ravneh bistveno boljša od literarne predloge; zaradi Feigovega dobrega poznavanja ženske psihe so liki bolj dodelani in poglobljeni, zgodba se znebi mnogih osladnosti iz knjige in daje več fokusa na temačnem psihološkem suspenzu, brutalno sklepno dejanje pa naredi zgodbo nekoliko manj absurdno, pa četudi se film ne more povsem odpovedati že omenjenim vsebinskim nelogičnostim. The Housemaid zasije tudi s pomočjo dobro izbrane igralske zasedbe; Sweeneyjeva je kot Millie zelo solidna izbira, saj elegantno lovi ravnotežje med seksapilnim in vsakdanje “dolgočasnim”, najboljša igralka v filmu pa je brez kančka dvoma Seyfriedova, ki lik psihološko razklane Nine dostavi z močno čustveno intenzivnostjo. The Housemaid je navkljub občasni klišejskosti in absurdnosti več kot spodoben moderni triler, ki se močno dviga nad povprečno literarno predlogo.