Vid Šteh

Preden sta Lana in Lili Wachowski očarala svet in spremenila filmsko zgodovino s kultnim ZF trilerjem The Matrix, je bilo njuno delo v Hollywoodu omejeno na pisanje scenarijev za drugorazredne akcijske kriminalke in intenzivne priprave na njuno prvo režijsko sodelovanje v soparnem erotičnem trilerju Bound. Film posvoji elemente klasične noir kriminalke, kjer se posameznikom z nesrečo v življenju ponudi mamljiva priložnost za pobeg in začetek novega življenja; tokrat sta to nekdanjega kaznjenka in lezbijka Corky (Gina Gershon), ki ji je zaupana prenova zapuščenega stanovanja in njena soseda Violet (Jennifer Tilly), sicer priležnica nevrotičnega Ceasarja (Joe Pantoliano), ki je zadolžen za pranje denarja za vplivnega mafijskega šefa. Ženski se hitro spustita v vroče razmerje, ki sčasoma rodi premeten, vendar zelo tvegan načrt odtujitve dveh milijonov dolarjev mafijskega denarja, navidez popoln načrt pa se kakopak kmalu sfiži. Bound se sicer ponaša z zapletom, ki ga je moč srečati v vsaki klasični noir kriminalki, vendar pa sestri Wachowski temu dodata močan lezbični podton, ki je tudi z današnjega vidika simpatično žgečkljiv in avtentičen; seksualni naboj filma nikoli ne zapade v eksplotacijo, še posebej zaradi izvrstne kemije med glavnima igralkama Gershonovo in Tillyjevo (slednja je s svojo naivno zapeljivostjo še posebej izstopajoča), ki vsaka s svojo osebnostjo pripomore k večplastnosti njune zapletene dinamike. Seveda pa se moč filma skriva tudi v njegovem izvrstnem smislu za suspenz, ki ga sestri Wachowski mojstrsko stopnjujeta do eksplozivnega in brutalno krvavega finala, ki pa nikoli ne preseže meje dobrega okusa. Bound je strašansko seksi, hudičevo napet in tudi po več kot treh desetletjih nevarno soparen erotični triler, ki se brez težav uvršča med najboljše predstavnike svojega žanra.

Zgolj najbolj naivni bi verjeli, da je The Conjuring: Last Rites resnično zadnje poglavje v eni od najuspešnejših franšiz filmskih grozljivk vseh časov, ki je od leta 2013 naprej v blagajne prinesela več kot 2,5 bilijona dolarjev zaslužka. Dokler se bo kovalo vroče železo, se franšiza nedvomno ne misli posloviti, pa četudi se pričujoči film v režiji Michaela Chavesa (ta je režiral tudi večino filmov v omenjeni franšizi) naslanja na to, da je pred resničnima nadnaravnima preiskovalcema Edom in Lorraine Warren zadnja velika preizkušnja, ki temelji na njunemu najbolj zloglasnem primeru izganjanja agresivnega demona iz domovanja družine Smurl leta 1986. Primer je za zakonca Warren še toliko bolj pomemben, saj je demon tesno povezan z njunim prvim (nerešenim) primerom iz leta 1964, zaradi katerega sta skoraj izgubila hčerko Judy. Kot je moč pričakovati, je The Conjuring: Last Rites film, ki ga na svojih plečih nosita odlična Vera Farmiga in Patrick Wilson; brez njune pristne medsebojne kemije in močnih igralskih predstav, ki osrednjima likoma vlijejo ogromno všečnosti in globine, bi velika večina filmov iz omenjene franšize dokaj hitro utonila v pozabo in tudi tokrat ni nič drugače. Pohvalno je tudi, da film nameni veliko časa dokaj prepričljivemu in čustvenemu prikazu dinamike med zakoncema Warren, ki se znajdeta na kariernem razpotju, hkrati pa se morata soočiti z dejstvom, da je njun dar zaznavanja nadnaravnih elementov posvojila tudi hčerka, kar predstavlja hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. V teh delih zgodbe film najbolj zasije, vendar pa je treba priznati, da dobro funkcionira tudi kot grozljivka, saj postreže z nekaj strašljivimi trenutki, prepričljivo temačno atmosfero in peščico posrečenih trikov, pa četudi se ne uspe znebiti “obveznih” spodrsljajev kot so razvlečena dolžina, nelogična zgodba in par zoprnih klišejev, ki jih srečujemo v modernih filmskih grozljivkah. The Conjuring: Last Rites ni pretirano inovativna ali strašljiva grozljivka, vendar pa je spodobna žanrska zabava, ki jo bodo oboževalci franšize z navdušenjem požrli.