Ni ravno naključje, da je na isti vikend, ko je po kinih začel “strašiti” razvpiti film Joker, luč sveta ugledal še en tematsko podoben izdelek z naslovom Cuck. V obeh filmih imamo opravka s posameznikoma, ki jih je družba vlači po zobeh in se iz njiju norčuje, zato se zatečeta k radikalnim (beri; nasilnim) odločitvam. A medtem ko je Joker brutalen, grob, umazan, vendar hkrati razmišljujoč in inteligenten film, je Cuck cenena in dolgočasna limonada za salonske / sanjave liberalce, ki zganjajo moralno histerijo po družabnih omrežjih in s samopravičniško držo hranijo lasten ego. V filmu spremljamo mentalni padec mladega Ronnieja, ki predstavlja kliše na dveh nogah; je bel, zavaljen, ne ravno privlačen, živi pri svoji verni mami, močan nacionalist, šovinist, seksist, rasist, nasilnež in nasploh nezadovoljen nad svojim življenjem. Filmu bi lahko oprostili, da zmeče toliko klišejev na kup v zgolj prvih 20 minutah, a glavna težava izdelka je, da skuša dajati vtis informativnega in resnega vpogleda v življenja pripadnikov skrajne desnice, čeprav na več mestih izpade kot burkaška parodija na ravni SNL skeča, ki ni namenjen razmisleku, ampak zgolj praznoglavemu posmehovanju. A film želi, da ga jemljemo resno, čeprav se mu ne ljubi poglobiti v obravnavane problematike, ampak te zreducira na material, ki je bolj naiven in prazen kot najbolj trapasta klovnovska predstava za vrtce. Če vas zanima globji in odrasel vpogled v vzroke za vzpon skrajnega desničarstva, si oglejte klasiko American History X, medtem ko bo skropucalo Cuck prepričalo le najbolj goreče liberalce, ki svet vidijo v zgolj belih in črnih barvah.

Živimo v času, ko se gledalci pred tegobami vsakdana zatekajo k filmskemu eksapizmu, ki me drugim vključuje tudi čaščenje nabildanih silakov in sterilnih superherojev. In medtem, ko svet histerično žaluje za izgubo Iron Mana v Marvelovi uspešnici Avengers: Endgame, se medtem v naši neposredni bližini odvijajo bistveno bolj pomembne zgodbe z liki, ki si zaradi svoje požrtvovalnosti zaslužijo naziv superheroja. In ena od teh zgodb je zajeta v pretresljivi družinski drami Rosie o mučnih 36 urah v življenju šestčlanske družine, ki se je dobesedno čez noč prisiljena izseliti iz svoje hiše in preživljati dneve v starem avtomobilu. Film ohranja močan dokumentaristični ton, saj voajerska kamera zasleduje naslovno junakinjo, ko se ta vozi po mestu, opravlja telefonske klice v bližnje motele in prosjači za prenočišče, medtem ko njen mož opravlja bedna priložnostna dela, njuni otroci pa na lastni koži izkusijo bolečino predsodkov, ki jih družba vzpostavlja do revnih. Rosie je pomemben film, ki daje glas obrobnim ljudem oz. tistim, ki jim je kruta resničnost idealiziranega kapitalizma ter pomanjkanja človeške empetije odzvela vso materialno ugodje, vendar pa kljub temu v njih še ostaja čut za humanost in simbolično luč upanja na koncu tunela. Z drugimi besedami; gre za redek filmski biser, ki razbije iluzije o ekonomske sistemu “hitrih zaslužkov in velikih priložnosti” in razgali umazano vsakdanjost ljudi, ki jih je država oropala osebnega dostojanstva. Odlična igra, ganljiva glasba ter ravno pravšnja mera humanizma in socialnega realizma naredijo iz filma ne ravno prijetno, vendar toliko bolj nepozabno izkušnjo. Rosie je čustvena in ostra drama, ob kateri bodo v idealnost sistema podvomili tudi najbolj zagriženi kapitalisti. Razen, če se komu prizor, kjer skuša mama v avtomobilu ogreti svoje premražene otroke, zdi kot delček sveta, v katerem želite živeti.