Piše se leto 1994. V majhnem britanskem rudniškem mestu se skupina mladih odpravi na ribarjenje, da bi ujela lokalno velikansko ribo, katere se drži skorajda mitski status. Redko je moč zaslediti film, kjer bi osrednji zaplet predstavljal ribolov, toda ravno to se zgodi v komični drami Pond Life režiserja Billa Buckhursta; gre za nesentimentalno, iskreno, ganljivo in duhovito mojstrovino filmskega socialnega realizma, ki natančno oriše stanje duha odraščanja v majhnem mestu, kjer se vsi poznajo med seboj in nobena zasebna kriza ne ostane skrita. Buckhurst in scenarist Richard Cameron v filmu dajeta prostor mladim, ujetim v monotono in trpko okolje propadajočega delavskega mesta, kjer se ribolov zdi ena od redkih stvari, ki jim pomaga ublažiti kruto resničnost. Film predstavi izredno pisano galerijo likov, ki se ponašajo s človeškimi napakami, hkrati pa so simpatični, prizemljeni in takšni, da se z njimi gledalec nemudoma poistoveti. Zahvala za to gre predvsem odlični igralski zasedbi, med katero velja izpostaviti fenomenalno Esme Creed-Miles v vlogi lokalne posebnice Coco, ki pod svojo avtistično otroško naivnostjo skriva močan obrambni mehanizem, ki jo brani pred travmatično preteklostjo. Zgodba na subtilen, odgovoren in iskren način predstavi tipične pasti odraščanja, ki ostajajo aktualne še danes (od nesrečnih ljubezni, potlačenih travm, prepirov s starši pa vse do zaprte skupnosti, ki rada vtika nosove v težave drugih ljudi) in jih zapakira v film, ki je enako nenavaden kot tudi ganljiv. Pond Life od gledalca zahteva ogromno potrpežljivosti (morebiti celo preveč), a ko ta izlušči poanto, proti kateri film potuje, je deležen nepozabne emocionalne izkušnje.

Kariera Matthewa McConaughueyja je bila že enkrat na točki popolnega zatona, vendar se je igralec v pravem trenutku znal spraviti k sebi in poiskati vloga, ki so mu vrnile staro slavo in ga odrešile oznake čedne muhe enodnevnice. A zadnja leta – še posebej pa letos – se zdi, da McConaughuey počasi rine nazaj v tisto črno obobje, vsaj če sodimo po precej zgrešenih vlogah, ki tratijo njegov talent; na začetku leta nas je šokiral z neumnostjo, imenovano Serenity, nič boljši vtis pa ni pustila “stoner” komedija The Beach Bum, ki jo je režiral sicer večni filmski provokator in neprilagojenež Harmony Korine. Sam sicer vedno občudujem tiste filmarje, ki ostajajo zvesti samemu sebi in znajo občinstvo tudi zbadati, toda pro Korinu se zdi, da vse to počne brez pravega namena oz. provocira zgolj zato, ker se mu to zdi strašansko “kul”. The Beach Bum se sicer lahko pohvali z unikatno vizualno podobo, ki prepričljivo zajame psihadelično stanje razgaljenega uma glavnega junaka, hedonističnega poeta Moondoga, ki po poroki svoje hčerke vse težje obvladuje svoj brezskrbni način življenja, prav tako pa se zdi, da se McConaughuey v glavni vlogi iskreno zabava. Problem je zgolj v tem, da se ob tem filmu zagotovo ne bodo zabavali gledalci. Že osrednji lik Moondog je izredno zoprn in antipatičen lik, saj se s svojim pogosto neodgovornim obnašanjem (v enem od prizorov npr. porine invalidno žensko ob steno) ter ekstremno aroganco (katero vsi okoli njega brez pravega razloga tolerirajo) pri gledalcu zbuja občutek gnusa, ne pa očarljivosti. Filmu pa se še bolj zatakne na vsebinski ravni, saj nima nobene zgodbe, kaj šele rdeče niti, ki bi povezovala prizore med seboj. Če povem po domače; The Beach Bum je 90 – minutni kolaž scen z zadetim in teatralnim McConaughuyjem, ob katerem se boste vprašali, če je bolj smiselno pokaditi kakšen joint v naravi kot pa zapravljati čas z gledanjem tega dolgčasa.