Chiwetel Eijofor je znan po svojem širokem igralskem razponu (spomnimo se samo njegove vrhunske predstave v drami 12 Years A Slave), letos pa se predstavlja s svojim režijskim prvencem, tenkočutno dramo The Boy Who Harnessed the Wind. V njem spremljamo resnično zgodbo najstnika Williama, ki skupaj s svojo družino odrašča v jugovzhodni afriški državi Malawi in ob prelomu stoletja občuti posledice grozljive lakote, ki prizadane celotno pokrajino. Menjava oblasti, ekonomske spremembe ter negotovost postanejo del njegovega vsakdana in ko je celotno družina pahnjen v krut boj za preživetje, se William domisli, da bi z izdelavo mlina na veter lahko prekinil lakoto. Eijofor se v svojem prvencu izkaže kot odličen režiser in scenarist, ki ima izredno oko za detalje, še boljši občutek za uravnoteženost med čustveno dramo in socialnim realizmom, hkrati pa potreže z ogromno čudovitimi prizori sicer enolične afriške pustinje in tudi v najtežjih trenutkih, ko kamera pokaže posušeno zemljo ali mrtvega psa, najde prostor za preprosto, toda vsebinsko močno poetičnost. Četudi se film dotakne razgaljanja napetih političnih situacij v Malawiju, gre še vedno v prvi vrsti za čustveno dramo o odrešilni moči ljubezni in upanja v boljši jutri. K temu prištejmo še močne igralske kreacije (poleg Eijofora kot tradicionalno usmerjenega očeta je pravo odkritje filma novinec Maxwell Simba kot William) ter dejstvo, da film gledalca seznani z okrutimi razmerami na Črni celini, ne da bi ob tem zapadel v pretirano moraliziranje in politiziranje dogodkov. The Boy Who Harnessed the Wind je pretresljiv prikaz življenja v Afriki z navdihujočim sporočilom o tem, da upanje umre zadnje.
