Quentin Tarantino je eden redkih danes živečih filmarjev, katerega samo ime prodaja njegove filme. Z drugimi besedami; če Tarantino posname film, ne gre za zgolj za film v klasičnem pomenu besede, ampak za dogodek. Sloves, kot ga ima Tarantino, je sicer za mnoge blagoslov, vendar je lahko hkrati tudi preklestvo, še posebej, ko si ne sme privoščiti povprečnosti, saj bi odsotnost presežka pomenila veliko razočaranje. Zgodba se odvija konec 60. let v Hollywoodu in spremlja prigode nekoliko odsluženega igralca Ricka Daltona (Leonardo DiCapria) in njegovega kaskaderja Cliffa Bootha (Brad Pitt), ki skuša preživeti vse bolj neusmiljeno zobovje filmske industrije. V istem času se v Daltonovo sosesko vselita režiser Roman Polanski in njegova žena, vzhajajoča filmska zvezda Sharon Tate (Margot Robbie). Velja še omeniti, da se film (vsaj v zadnji tretjini) odvija na usodno noč 8. avgusta 1969, ko so člani tolpe zloglasnega Charlija Mansona umorili visoko nosečo Tatovo na njenem domu, toda Once Upon a Time… In Hollywood niti pod razno ni film, ki bi želel zlorabiti ali pa unovčiti to tragedijo. V osnovi gre za izredno zabaven, dinamičen in barvit vpogled v spreminjajoče se mehanizme filmske industrije z izpostavljenim kontrastom med srednjo generacijo (Dalton) in mlajšo generacijo igralcev (Tate), ki se morata soočiti z novimi pravili igre v Hollywoodu. In medtem ko je del filma, ki se posveča Daltonu in Boothu, klasično “tarantinovski” z obilico pikrih dialogov, izredno črnim humorjem in dinamično kamero, so prizori s Tatovo presenetljivo bolj umirjeni in skorajda poetični, saj se tu dialogi podredijo občutkom in obrazni mimiki fantastične Robbiejeve, ki znova dokaže, da je ena najboljših igralk na svetu. Seveda pa sta srčika filma DiCaprio in Pitt, med katerima vlada pristna prijateljska kemija, zaradi katere si želimo, da se naše druženje z njima ne bi nikoli končalo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotila odsotnost “prave” zgodbe, saj je film zamišljen kot nekakšno srečanje starih prijateljev, ki se zabavajo in obenem mastno preklinjajo, prav tako pa bodo razočarani tisti, ki pričakujete globji vpogled v delovanje Mansonove hipijevske družine morilcev, saj je ta zgolj grozeča senca, ki se materializia šele v krvavem epilogu. Once Upon A Time… In Hollywood je še en dokaz, da Tarantino z leti postaja vse boljši filmar in da si še vedno upa tvegati.

Lou in Chantal sta divji najstnici in najboljši prijateljici, ki hrepenita po istem cilju; beg iz zavoženega in zakotnega mesteca v New York. Ko imata zbranega dovolj denarja in se jima eden od vrstnikov ponudi kot voznik, se zdi, da dekleti ne bo nič več zaustavilo pri dosegu sanj. Toda kruta realnost se kmalu zruši nanju in hrepenenje po osebni svobodi postaja vse bolj nedosegljiv ideal. To je okvirna zgodba drame Firecrackers, režijskega prvenca kanadčanke Jasmin Mozaffari, ki znova dokaže, da je prihodnost neodvisne filmske produkcije v ženskih rokah. Filmi o življenju mladih, odrinjenih na rob družbe, so za marsikaterega režiserja prevelik zalogaj, saj si ne smejo privoščiti sentimentalnosti, osladnosti in ekstremne politične korektnosti. Na srečo Mozaffarijeva samozavestno dokaže, da je vešča režiserka, ki se ne boji razgaliti najbolj temačnih poglavij odraščanja “drugačnih” najstnikov, hkrati pa ji v zgodbo uspe vnesti mnogo upanja in pristnih emocij, zaradi katerih so gledalci v zgodbo še bolj vključeni. Zahvala za to gre tudi odličnima igralkama, med katerima dominira Michaela Kurimsky kot temperametna Lou. Na tem mestu pa pridemo tudi do edine vidnejše napake filma; ta namreč mnogo več časa namenja razvoju Louinega lika, medtem ko je Chantal skoraj vedno v ozadju, še posebej v drugi polovici filma. Zgodbe o prijateljstvu si ne smejo privoščiti, da je eden od prijateljev bolj pomemben od drugega, saj je zaradi tega film oropan čustvene globine. Na srečo ta napaka ni usodna in ne pokvari splošnega vtisa, da je Firecrackers iskren in prepričljiv film režiserke, pred katero je zelo svetla prihodnost. .