Steve praznuje 60. rojstni dan, toda razlogov za njegovo veselje že dolgo ni več. Zaprt za štirimi stenami svojega propadajočega stanovanja brez elektrike, se predaja alkoholu in samopomilovanju, hkrati pa obuja spomine na preteklost, s katerimi skuša analizirati dogodke, ki so ga pripeljati do tega nesrečnega trenutka. I’m Not Here je pretresljiva in tesnobna drama o človeku, katerega spremljamo skozi tri različna obdobja; kot otroka, ki je priča ločitvi svoji staršev, kot odraslega človeka, ki se kljub srečnemu zakonu in rojstvu sina ne uspe odpovedati razvajanju z alkoholom in kot zagrenjenega starca, ki v svojem stanovanju čaka na konec življenja. Slednji deli filma so hkrati tudi najmočnejši in najbolj prepričljivi, še posebej po zaslugi odličnega J.K. Simmonsa, ki ne spregovori niti besede, zato pa njegova obrazna mimika in srhljivo vzdušje izolacije in osebnega propada zadanejo gledalca naravnost v srce. Ravno zato je škoda, da so flashbacki iz preteklosti tako klišejski, nevzdušni ter pretirano melodramatični in filmu vzamejo ogromno pristnega občutka socialnega realizma in moralke o peklu alkoholizma. Problem omenjenih flashbackov je predvsem v slabo izdelanih likih, o katerih ne izvemo ničesar pomembnega (Stevova žena, sin, njegov najboljši prijatelj), hkrati pa se film zateka k pretirani misterioznosti, ki tokrat ni privlačna, ampak prej nadležna. I’m Not Here ni slab film, vseeno pa bi bolje funkcioniral kot enodejanka brez flashbackov, tako pa smo deležni nekonsistentnega pripovednega toka in vzdušja, ki včasih zadane v bistvo krute resničnosti, spet drugič pa pade na raven TV limonade.

Yen Tan je v Maleziji rojen ameriški filmar, ki se je v preteklosti pogosto dotaknil problemov LBGT skupnosti, ki se vsakodnevno sooča s predsodki, šikaniranjem in celo nasiljem. 1985, sicer celovečerna različica Tanovega istoimenskega kratkega filma iz leta 2016, je trpka drama, postavljena v drugo polovico 80. let, ko začne epidemija AIDSa postajati globalni problem in razširi zmotno prepričanje, da gre za bolezen istospolno usmerjenih; osrednji lik filma je Adrian, vase zaprt homoseksualec, ki se za božične praznike vrne v rodni Teksas k svoji konzervativni in globoko verni družini, da bi jo seznanil s tragično novico, da umira za AIDSom, pri tem pa se mora naučiti tudi sprejemati svojo drugačnost, preden bo prepozno. 1985 je minimalističen in čudovito preprost film, ki gledalca pritegne z grobo črnobelo fotografijo in subtilnim občutkom za socialni realizem, pa četudi je v svojem bistvu tako karakterna kot tudi družinska drama o posameznikih, ki so se prisiljeni soočiti z mnogimi težkimi resnicami in preko tega najti pot upanja skozi negotovo prihodnost.Tan se prefinjeno in z velikansko mero spoštovanja do gledalčeve inteligence dotakne obdobja panike, ki jo je povzročil izbruh AIDSa, pri tem pa se premeteno odreče sentimentalizmu in poenostavljenim moralnim sporočilom prikazane zgodbe. Film odlikuje tudi izvrstna igralska zasedba (Cory Michael Smith, Virginia Mades, Jamie Chung in Michael Chikilis so še posebej vredni po hvale), Tanu pa je treba tudi priznati pogum, da je ustvaril enega redkih filmov, ki skuša razbiti stereotipe ne zgolj o homoseksualcih, ampak tudi o konzervativnih ljudeh, ki tokrat niso nujno slabi, ampak zgolj posamezniki, ki se bolj kot drugačnosti bojijo samega sebe. 1985 je eden najboljših filmov na temo AIDSa in vpliva, ki ga je bolezen imela na družbo.