Igralca Paula Dana se verjetno najbolj spomnimo v vlogi pridigarja Elija Sundayja v epski drami There Will Be Blood, tokrat pa je v vajeti vzel režijo in scenarij delno avtobiografske družine drame Wildlife. Ta nas popelje v 60. leta minulega stoletja in prikaže kompleksne odnose med družinskimi člani, kjer ne manjka konfliktov, potlačenih zamer in naraščujočih finančnih težav. V središču te zmešnjave je kakopak otrok, najstnik Joe (Ed Oxenbould, ki je na las podoben mlajšemu Danu), ki mora prenašati komplekse svojih staršev, ki ne bi mogla biti bolj tipično “predmestna”; mati Jeanette (Carey Mulligan) je potisnjena v vlogo razočarane gospodinje, ki je naveličana svojega trmoglavega in impulzivnega moža (Jake Gyllenhaal), ki v želji po hitrem zaslužku za nekaj mesecev zapusti dom, da bi pomagal gasiti divje požare, ki se širijo po Montani. Četudi smo zaplet z ločitvijo staršev, ki jo spremljamo skozi oči otroka, že večkrat videli, ga Dano predstavi na inovativen in poetičen način; čudovita fotografija, mirujoča kamera in široki plani, ki gledalcu omogočajo dihati dogajanje in se posledično vanj tudi lažje vživeti, vsekakor spadajo med adute pričujočega filma, ob tem pa kakpak ne smemo pozabiti na osrednje tri igralce, ki so v vrhunski formi, njihovi liki pa boleče življenjski in tako pristni, da do njih čutimo enako mero obsojanja kot tudi sočutja. Wildlife ima vse nastavke, da postane sentimentalna družinska drama, vendar je mnogo več kot to; je realističen vpogled v situacijo, s katero se žal vedno srečuje preveč otrok. Več kot vzpodbudni režijski prvenec Paula Dana.

Igralec Jonah Hill, ki si je kariero ustvaril kot komik, je zadnja leta skušal ubežati luknji, v kateri se je recimo znašel Adam Sandler in svoj igralski razpon dokazoval tudi v bolj resnejših izdelkih, letos pa se je lotil novega podviga in sicer režijskega prvenca Mid90s. Film, ki se naslovu primerno odvija v 90. letih, je grenko-sladka pripoved o odraščanju mladega Stevieja, ki je razklan med domom, kjer se nad njim znaša starejši brat ter ulico, na kateri naveže prijateljstvo s skupino skaterjev, ki skuša ubežati kruti resničnosti tudi s pomočjo drog in alkohola. Mid90s je posnet v formatu, ki pritiče načinu snemanja filmov tistega časa (resolucija ekrana tako ni široka, ampak zgolj 4:3), prav tako pa vključuje ogromno nostalgičnih bombončkov v obliki računalniških iger in glasbe tistega časa, vse skupaj pa še spremlja minimalistični soundtrack Trenta Reznorja, ki se prepričljivo zlije z okvirno zgodbo in hkrati izvrstno zajame duh časa, v katerem se nahajamo. Hill več kot uspešno zajame 90. leta in izpostavi težave, s katerimi se je srečevala tedanja mladina, še posebej žalostno dejstvo, da je ulica odigrala pomembnejšo vlogo v njeni vzgoji kot pa domače ognjišče, ki ji ni nudilo nobenega zadovoljstva ali občutka družinske topline. Zato ne preseneča, da se večina dogajanja odvija na ulicah (skate parki, zapuščeni industrijski kompleksi, trgovine, pločniki), katerih življenje je perfektno ujeto s pomočjo odličnih igralskih predstav in spretnih dialogov, ki ohranijo politično nekorektnost in surovost slenga, ki ga je uporabljala (in ga še vedno) mladina. Johah Hill je z Mid90s več kot izvrstno tlakoval pot svoji režijski karieri in upamo lahko, da se bo še opogumil.