Režiser Peter Farrelly, ki je s svojim bratom Bobbyjem v 90. letih z uspešnicami Dumb and Dumber in There’s Something About Mary tlakoval pot modernim “gravžastim” komedijam, je zadnja leta bolj ali manj uspešno plaval v bolj resnih vodah, med drugim tudi z oskarjem za najboljši film nagrejeno komično dramo Green Book. Toda sedaj se zdi, da je tega obdobja za nekaj časa konec in da se Farrelly vrača k žanru, s katerim se je proslavil; Ricky Stanicky je namreč za režiserja tipična odštekana komedija zmešnjav, ki se močno zanaša na nizanje absurdov, samoreferenčnih neumnosti ter straniščni humor. Že okvirni zaplet je skrajno trapast; Dean, Wes in JT so najboljši prijatelji, ki si v otroštvu izmislijo četrtega prijatelja po imenu Ricky Stanicky, ki jih neprestano rešuje iz težav, njegova večna “odsotnost” pa trojici pride prav tudi v dobi odraslosti, še posebej, ko je treba ubežati zabavi ob skorajšnjem rojstvu JT-jevega otroka. Pod pretvezo, da je Ricky zbolel za rakom na modih, se prijatelji odpravijo na koncert v Atlantic City, kjer spoznajo iztrošenega igralca Rock-Hard Roda (John Cena), ki se preživlja kot pevec opolzkih različic glasbenih uspešnic in trojici priskoči na pomoč, ko JT-jeva in Deanova žena želijo spoznati Rickyja. Kot je bilo že omenjeno, je zaplet filma izredno neumen, česar se film zaveda, vendar pa to s seboj prinaša cel kup problemov. Prvi je ta, da so osrednji trije liki odvratni in zoprni, film pa od gledalca pričakuje, da bo čustveno trepetal za njihove usode v trenutkih, ko jim grozi, da bo njihova dolgoletna (in nesmiselna) laž razkrita. Še večja težava je izredno majava kvaliteta šal; včasih zelo posrečeni namreč sledijo plitki vici o masturbaciji in drugih oblikah telesnega izločanja, kar zelo hitro postane ponavljajoče in utrujajoče. Toda tudi v najšibkejših trenutkih film pred popolnim potopom rešuje Cena, ki v vlogi Roda / Rickyja neizmerno uživa in s svojo močno prezenco in zanašanjem na gumijasto obrazno mimiko nasmeji gledalca do solz. Ricky Stanicky je kot celota kratkočasna in neškodljiva komedija, ki ponuja nekaj trenutkov iskrenega smeha, hkrati pa je zelo daleč stran od zabitega šarma Farrellyjevih klasik iz 90. let.

Noora Niasari, v Iranu rojena avstralska filmarka, je svoj celovečerni prvenec Shayda obarvala z močno avtobiografsko noto; v njem spremljamo iransko priseljenko Shaydo in njeno hčerkico Mono, ki prispeta v Avstralijo, da bi zbežali pred Shaydinim nasilnim možem, zatočišče pa si najdeta v samskem domu za žrtve nasilja. Film se odvija v času tradicionalnega iranskega praznika nauruza (iranska različica novega leta in prvega pomladnega dne), navkljub močnemu naslanjanju na vero in kulturo bližnjega vzhoda pa Niasarijeva v ospredje postavi univerzalno zgodbo o preživetju ženske, ki se mora po številnih letih psihičnega in fizičnega trpinčenja postaviti na lastne noge in se prilagoditi novemu življenju, kjer je namesto neprestanega strahu prisotno upanje oz. pripravljenost za prihod boljšega jutri. Shayda je čudovita večplastna drama, ki mojstrsko lovi ravnotežje med duhom socialnega realizma in poetičnim psihološkim portretom zlomljene, a hkrati pokončne matere, ki se mora naučiti preživeti, da bi lahko živela. Niasarijeva do zgodbe resda pristopi z ogromno mero empatije in čustvenosti, vendar hkrati ne dovoli, da bi gledalca odvrnila od krute resničnosti, s katero se sooča vsaka trpinčena ženska; nasilje v pričujočem filmu sicer ni eksplicitno, vendar je moč čutiti njegove posledice, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav, kjer znova zasije čudovita Zar Amir Ebrahimi s svojo močno ekspresivno prezenco, ki še posebej pride do izraza v prizorih, ko je molče (in na robu solza) prisiljena poslušati zvočno transkripcijo lastnih izpovedi o moževem nasilju. Niasarijeva pa s filmom uspe gledalcu približati iransko kulturo (še posebej ljudsko glasbo in poezijo), ne da bi ob tem žrtvoval kritične poglede na nekatera sadistična in represivna pravila, ki so v družbi bližnjega vzhoda žal še vedno močno prisotna in celo tolerirana. Shayda, sicer avstralski kandidat za tujejezničnega oskarja, ki je žal ostal prezrt, je filmska umetnina, ki naj služi kot pretresljivo opozorilo o naši premili toleranci do nasilja nad ženskami.