Velikokrat je že bilo dokazano, da umetnost rešuje življenja in da so se mnogi nerazumljeni in od družbe odrinjeni posamezniki ravno preko umetniškega izražanja uspeli prebiti v ospredje in najti svoj prostor pod soncem. K temu stremi tudi mladi grafitar Kadir (Asante Blackk), ki odrašča na ulicah južnega Bronxa in deli usodo mnogih izgubljenih temnopoltih mladeničev; pod pritiski krivde zaradi smrti svojega brata, slabih ocen, težavnega odnosa z materjo ter močnega vpliva lokalne tolpe, ki ga želi sprejeti medse, če bo postal njen vojščak se Kadir odloči, da bo svojo umetniško žilico zamenjal za droge in nasilje. Toda vse to spremeni nekega večera, ko po naključju oropa železniškega delavca Luisa (Luis Guzman), ki mladeniču preda svojo prazno denarnico, hkrati pa povabi na večerjo, kjer se med dvojico začne naglo razvijati prijateljski odnos. Story Ave, sicer celovečerni prvenec Aristotela Torresa, posnet po njegovem istoimenskem kratkem filmu, je še ena zgodba o odraščanju mladega nadarjenega umetnika v zanj ne ravno idealnih okoliščinah, osrednji motiv filma pa je njegovo postopno spoznanje, da ga ulično nasilje ne bo spremenilo v boljšega moža in da mora poiskati stik s svojim predolgo časa zanemarjenim umetniškim talentom. Torres z uporabo klasične glasbe in hip hopa, grobe fotografije in realističnih dialogov naslika iskren in navdihujoč potret življenja mladega človeka, ki mora odkriti moč lastnega talenta za risanje grafitov, režiserju pa je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer največ pozornosti ukradeta ravno Blackk in Guzman, ki hkrati predstavljata emocionalno srčiko filma. Story Ave sicer z vidika filmov o odraščanju ne ponuja ničesar novega (še posebej zgodba je v drugi polovici nekoliko predvidljiva), toda še vedno gre za avtentičen prikaz posameznikova razkola med umetniško svobodo in pravili ulice.

Sylvia je požrtvovalna mati samohranilka socialna delavka, katero prvič uzremo na sestanku anonimnih alkoholikov, ki razkrije delček njene temačne preteklosti, povezane z odvisnostmi in destruktivnim obnašanjem. Za vsem skupaj se skriva neka globja in nepojasnjena travma, ki se dokoplje na površje ob obisku ponovnega srečanja z nekdanjimi sošolci iz srednje šole, kjer do nje pristopi redkobesedni in vase zaprti Saul. Ta ji sledi domov, kjer Sylvia na pomoč pokliče njegove svojce in se s tem dokoplje do tragične resnice; Saul boleha za hudo obliko demence, njegovi spomini pa so prav tako zmedeni in razbiti kot Sylvijini. Psihološka drama Memory režiserja in scenarista Michela Franca, ki je pred dobrima dvema letoma dvigoval prah s camujevsko dramo Sundown, postreže z zgodbo o globoko ranjenih posameznikih, ki sta prisiljena vsakodnevno sestavljati koščke svoje življenjske zgodbe, pri tem pa trčila ob obilo neprijetnih resnic, ki pa ju lahko hkrati osvobodijo in pokažejo pot v boljšo prihodnost. S temačnim in otožnim tonom ter počasnim tempom zaznamovana drama svoje upe polaga predvsem v igralske kreacije Jessica Chastain, ki je pričakovano izvrstna in drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih ter Petra Sarsgaarda.. Kar je filmu treba šteti v plus, je to, da samozavestno sooči gledalca s problematikami, ki so žal še vedno pogosto preslišane (demenca, posledica spolne zlorabe v otroštvu itd.), pa četudi pri tem zgolj plava po površini, kar bi znalo zmotiti marsikaterega gledalca. Tako kot pri predhodniku Sundown tudi tokrat Franco ohranja določeno mero nedostopnega hladu, ki resda prepričuje, da bi film zapadel v nepotrebno sentimentalno pridiganje, pa vendar se tekom celotnega filma zdi, da bi lahko povedal in pokazal več. To je še posebej izrazito pri Sarsgaardovem liku, katerega demenca je pogosto omenjena zgolj mimogrede, njene posledice pa so prav prikazane precej “omiljeno” in brez tragičnega poudarka, ki ta takšna zgodba potrebuje. Memory je navkljub nekaterim zdrsom še vedno emocionalno močan film, ki vzpodbudi gledalca k razmisleku o kompleksnosti in krhkosti medčloveških odnosov, a ko je navada pri večini Francovih filmov; želeli bi si videti in občutiti več.