Unfrosted (2024)

Rating: 3 out of 10.

Jerry Seinfeld pripada zdaj že starejši generacijo “boomer” komikov, ki so zadnja leta bolj kot po svojem delu znani po pogostih javnih prepirih o tem, da sta ekstremna politična korektnost in buditeljska kultura uničili sodobno komedijo. A če sodimo po napol biografski komediji Unfrosted, katero je Seinfeld režiral, spisal, produciral in v njej odigral tudi glavno vlogo, se zdi, da je morebiti on sam postal relikvija obdobja, katerega se nostalgično oklepa in ironično hkrati potrjuje, da je (predvsem na vsebinski ravni) precej zastarel komik. Film, ki delno temelji na resnični zgodbi o rivalstvu med podjetjema Kellog’s in Post, ki v zgodnjih 60. letih tekmujeta, kdo bo prej dostavi najbolj okusen jutranji prigrizek, je namreč zmedena, brezciljna in le rekdokdaj dejansko smešna zbirka napol razvitih skečev, ki se razvijejo iz dobesedno ničesar in tam tudi poniknejo. Film bi po eni strani rad bil satira, vendar je za to premalo domiseln, po drugi strani pa odštekana komedija zmešnjav, ki pa je tako kreativno lena, da je že kar žaljivo. Resda je impresivno, da je Seinfeld v filmu uspel zvabiti celo vojsko talentiranih imen kot so Mellisa McCarthy, Bill Burr, Hugh Grant, Jon Hamm, Christan Slater in Amy Schumer, vendar ta sama po sebi ne morejo prinesti dobrih rezultatov, če jim je v roke podan slabo spisan scenarij s enodimenzionalnimi liki, neizstopajočo vizualno podobo in prisiljenimi šalami, ki bi že v 90. letih delovale zastarelo in dolgočasno. S tem pa je potrebno izpostaviti še en hud problem s filmom Unfrosted; zakaj je njegov okrivni zaplet rivalstvo v industriji priprave jutranjih prigrizkov? Glede na to, da film niti približno ne sledi resničnim dogodkom in si skoraj večino dogajanja izmisli, ni povsem razumljivo, zakaj se je Seinfeld sploh oklepal omenjenega resničnega rivalstva. Če se ravnamo po naslovu filma, bi Seinfeldov patetični poskus družbene relavance moral ostati zamrznjen globoko pod ledom.

Silver Haze (2023)

Rating: 6 out of 10.

Silver Haze, mešanica socialne in romantične drame o odraščanju, je eden od tistih filmov, ki nosi nekaj avtobiografskih prvin; režiserka in scenaristka Sacha Polak je namreč zgodbo filma povzela po lastnih izkušnjah težavnega odraščanja, ko je še kot otrok v požaru utrpela hude opekline na tretjini svojega telesa. Pred to preizkušnjo je postavljena tudi 23 – letna medicinska sestra Franky (Vicky Knight), katero še vedno preganja travmatični dogodek izpred petnajstih let, ko je v požaru skoraj izgubila življenje, sedaj pa iznakažena in psihično sesuta išče zadoščenje z iskanjem krivca, ki pa ga morebiti nikoli ne bo našla. Pa vendar se njen pogled na svet začne spreminjati, ko se zaljubi v Florence, eno od svojih pacientk, ki je pripeljana v bolnišnico zaradi poskusa samomora. Silver Haze je večplasten film, ki ponuja nefiltriran in iskren vpogled v življenje ljudi, potisnjenih na rob družbe in jetnikov lastnih travm in frustracij, edino odrešitev pa jim predstavlja prava ljubezen, pred katero pa od strahu vedno znova zbežijo. Polakova z vzdušno melanholično glasbo, počasnim tempom ter prizemljenim pristopom obravnava teme, ki so blizu vsakemu gledalcu, izkušnjo pa še podkrepi z naturalističnimi igralskimi predstavami ter vrivanja ravno pravšnje mere emocij, ki zgodbe nikoli ne potisnejo v osladno sentimentalnost. A navkljub mnogim adutom je Silver Haze rahlo nedodelan film, ki skuša v dobri in uri raziskati preveč tematik, da bi ohranil jasno rdečo nit; poleg Frankyjine zgodbe je tu še njena sestra, ki se iznenada (in brez pravega razloga) spreobrne v muslimanko, njen nasilni brat, ki je v filmu prisoten zgolj v dveh prizorih, njen odtujeni oče, ki živi na drugem koncu mesta z novo ženo in sinom, Florencina skrbnica, ki umira za rakom ter nenezadnje tudi Florence, do katere ni povsem jasno, če jo film želi portretirati kot ranjeno mlado dekle ali arogantno in razvajeno avšo. Silver Haze je tako soliden in mestoma emocionalno prepričljiv film, ki pa skuša povedati in prikazati preveč in posledično ob nastopu odjavne špice pri gledalcu pusti občutek, da se za vsem skriva nekaj več, le da tega film očitno noče / ne zna povedati / prikazati.