Filmi, postavljeni v čas božiča, se pogosto vrtijo okoli tega, kako lahko duh praznikov poveže ljudi različnih generacij, osebnosti in nazorov, s tem pa se pri gledalcu vsaj za nekaj ur zbudi upanje, da svet vendarle ni tako razdvojen in ekstremističen, kot se zdi na prvi pogled. Trpka komedija The Holdovers, novi celovečerec Alexandra Payna, se odvija leta 1970 na deškem internatu, kjer med božičnimi prazniki skupaj obtičijo strogi in cinični profesor zgodovine, problematični dijak, ki ga na cedilu pusti lastna mama, ko na vrat na nos krene na medene tedne s svojim novim možem in osamljena kuharica, ki preboleva smrt svojega sina, padlega v Vietnamu. Kot je moč pričakovati, se trojica sprva izogiba drug drugega v upanju, da bodo zoprni prazniki minili karseda hitro, vendar se kmalu med njimi, še posebej med profesorjem in dijakom, ustvari topla prijateljska vez, hkrati pa na plan privrejo njihove negotovosti, strahovi in bolečine, ki so jih prisiljeno nositi s seboj iz dneva v dan. Okvirni zaplet filma se zdi boleče predvidljiv, še posebej za podžanr t.i. božičnih filmov, toda Payne se je v preteklosti že večkrat izkazal kot mojstrski pripovedovalec zgodb preprostih ljudi iz različnih družbenih slojev in tudi v primeru The Holdovers ni nič drugače. Poleg odličnih igralskih predstav osrednje trojice (Paul Giamatti, Da’Vine Joy Randolph in Dominic Sessa si za svoje ganljive nastope več kot zaslužijo oskarje za igro), čudovite fotografije, vzdušne akustične glasbe in prefinjenega toplega humorja, ki odlično lovi ravnotežje z bolj dramatičnimi trenutki, film prepriča predvsem s tem, da se spretno izogne žanrskim klišejem in postreže z ganljivo zgodbo o medsebojnem združevanju in razumevanju, ne da bi ob tem izpadel osladno ali pokroviteljsko. The Holdovers je moderna božična klasika, ki klasični “praznični” zaplet prikaže na domiselen, izviren in predvsem nevsiljivo ljubeč način.

Najnovejši celovečerec Todda Haynesa, psihološka drama May December, je na vsebinski ravni film, ki ga pri čezlužnikih zavoljo njihove osladne moralne higiene in pokroviteljske politične korektnosti pogosto ne videvamo; film namreč delno temelji na resničnem primeru učiteljice Mary Kay Letourneau, ki se je leta 1997 zapletla v romantično razmerje s svojim 12 – letnim učencem in bila na sodišču spoznana za krivo posilstva mladoletne osebe. Glavna junakinja Haynesovega filma je mlada igralka Elizabeth (Natalie Portman), ki sprejme vlogo v biografskem filmu o življenju Gracie (Julianne Moore), ki je pred skoraj 30. leti pristala na prvih naslovnicah tabloidov zaradi razmerja s 13 – letnim Joejem, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela tri otroke. Elizabeth odpotuje v Gracijin dom, da bi preučila njeno življenje, pri tem pa začne spoznavati zapleteno dinamiko njene družine, hkrati pa je pod hudim pritiskom Gracie, saj ta od nje pričakuje, da jo bo v filmu prikazala v karseda lepi in predvsem razumevajoči luči. May December se sicer dotika občutljive problematike pedofilije, vendar je osrednji fokus filma nekje drugje; v neizprosni rekonstrukciji zapletenih človeških (in predvsem družinskih) odnosov ter magnetne privlačnosti do t.i. moralne sivine, kjer posameznik vzpostavi enako mero zgražanja kot tudi sočutja do osebe, ki je zagrešila m moralno sprevrženo dejanje. Haynesov film nikoli ne odvrne pogleda stran od srhljivosti, ki spremlja Gracijino življenje, hkrati pa na subtilen, odgovoren in prizemljen način razgali dejstvo, da je sprejemanje moralne sivine hkrati zelo dvorezen meč, ki zabriše mejo med storilcem in opazovalcem. Seveda pa film deluje predvsem zaradi odličnih igralskih prestav tako Moorove in Portmanove, katerih nenavadna dinamika poganja film skozi številne temačne trenutke, ko bi se marsikateri tematsko podoben film že zatekel v poenostavljenost in moraliziranje. May December je vsekakor neprijeten in moralno “sporen” film, ki gledalcu dostavi veliko srhljivih spoznanj o njem samem in družbi nasploh, to pa je pravzaprav glavna naloge vsake veje umetnosti.