Mutt (2023)

Rating: 8 out of 10.

Transspolnost je v zadnjem času res ena od pogosto omenjenih tematik, ki pa je žal vedno znova podvržena krivičnim predsodkom in stereotipom, ki jih širša javnost goji do teh ljudi. Priznanje spolne identitete, ki ne sledi tradicionalnim družbenim normam, je v prvi vrsti nekaj, kar bremeni posameznika in to za njim pušča čustvene rane, ki jih družbeni pritiski in nerazumevanje zgolj poglabljajo. Mutt, režijski prvenec Vuka Lungolova-Klotza, Američana srbskih korenin, ki je na lastni koži izkusil soočenje s transspolnostjo, prikazuje en dan v življenju Fene (izvrstni Lio Mehiel), mladega transsmoškega mehiških korenin, ki se je v kratkem času prisiljen soočiti s težkimi izzivi; najprej v nočnem klubu sreča svojega nekdanjega partnerja, do katerega še vedno goji močna čustva, pred vrati stanovanja se prikaže njegova mlajša sestra, ki je pobegnila od doma in tiranske matere, na obisk pa prihaja tudi njegov konzervativni oče, katerega ni videl že več kot dve leti. Glede na tematiko in vse bolj prisotno pokroviteljsko politično korektnost, ki je okužila marsikateri čezlužniški film v zadnjem desetletju, bi se lahko Mutt kadarkoli spremeni v filmsko pridigo, ki gledalcu dobesedno narekuje, kako mora razmišljati in mu v usta polagati površinske puhlice o nujnosti sprejemanja drugačnosti. Na srečo Lungolov-Klotz nikoli ne dopusti, da bi Fenina osebna zgodba postala politični pamflet, saj gre za izredno intimen, oseben in pristen film, ki prepričljivo razbija predsodke in strahove o transspolnih osebah, hkrati pa ne pozabi izpostaviti njihovo jezo, ko so se taiste osebe prisiljene dobesedno zagovarjati pred očmi javnostmi zaradi nekoliko drugačnih pogledov na ljubezen in človeške odnose. Film je toliko bolj gledljiv tudi zaradi subtilnih trenutkov humorja, izvrstne glasbe in nasploh pristnega realizma, ki ga v tematsko podobnih filmih resnično pogrešamo. Mutt je brez kančka dvoma eden najboljših filmov na temo transspolnosti.

Fremont (2023)

Rating: 10 out of 10.

Na zgodbe o priseljencih pogosto gledamo iz napačnega zornega kota; ne gre zgolj za zgodbe o tem, kako se ljudje iz tuje države soočajo z novo “tujo” državo, ampak se preko njih odpirajo univerzalne teme osamljenosti, iskanja identitete in ljubezni, s čimer pa se lahko identificira prav vsak. Črno-bela komična drama Fremont je ena od teh univerzalnih zgodb, saj spremlja trpki vsakdanjik osamljene afganistanske begunke Donye (čudovito zadržana Anaita Wali Zada), nekdanje vojaške prevajalke, ki živi v kalifornijskem mestu Fremont in je zaposlena v majhni kitajski restavraciji, kjer je njena zadolžitev pisanje cenenih motivacijskih sporočil, vstavljenih v piškotke za srečo. Četudi se na prvi pogled zdi, da ima Donya urejeno življenje, temu še zdaleč ni tako; zaradi težav z nesprečnostjo začne obiskovati ekscentričnega psihiatra, obsedenega z Twainovim romanom Beli očnjak, hkrati pa jo dolgočasna vsakdanja rutina pride do živega in tako začne iskati nekakšno potrditev ali pa celo ljubezen v svetu, ki jo enako močno sprejema kot tudi odriva stran. Fremont, četrti celovečerni film iranskega filmarja Babaka Jalalija, bi na najbolj preprost način opisali kot ganljiv in eleganten poklon zgodnjim delom mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, saj poleg čudovito preproste črno-bele fotografije postreže s trpkim črnim humorjem, umirjenim tempom, briljanto uporabo alegorij (od plehkosti piškotkov za srečo do karakterizacije glavnega lika omenjenega Twainovega romana) melanholično pripovedno nitjo, ki navidez naključno beleži male dogodke iz vsakdanjika glavne junakinje ter sproščeno glasbno podlago, ki sega od akustične kitare do insomničnega jazza in predstavlja svojevrstnega pripovedovalca. Četudi drži, da Fremont nima neke jasno začrtane zgodbe (vsaj v tradicionalnem smislu ne), je njegov namen jasen; gledalcu na subtilen in nesentimenalen način prikažati težavno življenje beguncev v svetu, ki ga ne razumejo, hkrati pa izpostaviti dejstvo, da smo globoko v sebi vsi “begunci” oz. posamezniki, ki hrepenimo po razumevanju in sprejemanju. Fremont se zaradi svoje iskrenosti, duhovitosti in predvsem nevsiljivih družbenih komentarjev uvršča med najboljše filme letošnjega leta.