Filmi z govorečimi živalmi že dolgo časa niso velika posebnost, drži pa, da je večina tovrstnih filmov namenjena mlajšemu občinstvu, še posebej otrokom. Komični film ceste Strays ni takšne vrste film; je umazan, vulgaren in politično nekorekten, s svojim pogosto straniščnim humorjem pa si upa iti zelo daleč, kar je hkrati osvežujoče kot tudi nadležno. Zgodba je osladno klišejska; Reggie je naiven psiček, ki meni, da ga njegov nesramni lastnik obožuje, vendar pa kmalu spredvidi, da ga je zapustil, zato se Reggie s skupino potepuških psov odpravi nazaj domov, da bi se maščeval lastniku in odgriznil njegovo premoženje. Strays je z vidika razvoja zgodbe lenobno predvidljiv in formulaičen film, ki grobemu humorju doda veliko dozo sentimentalnosti in pocukranosti z zlajnanim sporočilom o tem, kako moramo ljudje gojiti spoštljiv odnos do naših hišnih ljubljenčkov in da ti še zdaleč niso igračka za preganjanje dolgčasa. Splošno predvidljivost, ki je na momente že kar lenobna, pred padcem v dolgočasje rešujejo nekatere posrečene šale (še posebej v uvodnem monologu Reggieja, ki je daleč najbolj zabaven del filma) in par odvratno duhovitih scen, ki pa zadanejo v polno predvsem zaradi njihove odštekanosti in nezaslišanosti. Žal pa humor začne na neki točki nazadovati; verižno preklinjanje ljubkih psov je simpatično zgolj za kratek čas, toda Strays to šalo razteguje v neskončnost oz. do točke, ko preprosto ni več smešna, saj se za šalami ne skriva nič drugega kot zgolj obupan poskus ustvarjalcev filma, da bi gledalca spravili v smeh s serviranjem neumnosti. Povrhu tega pa se pričujoči film srečuje z identično težavo kot igrana različica animirane klasike The Lion King; zaradi tehničnih omejitev in nagnjenosti k fotorealizmu nastopajoči psi v filmu ne izražajo nobenih čustev, zato je toliko težje slediti zgodbi in njenim čustvenim preobratom, saj pomanjkanje ekspresivnosti naredi film sterilen in brezdušen. Strays ima nekaj zanimivih trenutkov, toda kot celota spominja na uro in pol dolgo raztegovanje šale, ki že v prvi tretjini izgubi moč.

Transspolnost je ena od tistih tematik, ki je sicer prisotna v naši družbi že stoletja, vendar se o njej bolj odkrito in neposredno govori šele v zadnjih desetletjih, med drugim tudi na področju sedmi umetnosti. Resda je še vedno preveč filmov, še posebej čezlužniških, ki transspolnost izrabljajo za širjenje melodramatičnih in cenenih političnih agend, hkrati pa transspolnike nesramno izkoriščajo kot cirkuško atrakcijo. In na srečo so potem tu še filmi kot je Monica, tiha in intimna psihološka drama o transspolni osebi, ki se prebija skozi najtežje obdobje v svojem življenju; zaradi spremenjenega načina življenja je potisnjena na rob družbe, kjer se preživlja kot prostitutka, hkrati pa skuša preboleti razmerje z moškim, ki jo več kot očitno ne želi nazaj. Povrhu tega pa jo nekega dne preseneti telefonski klic o hudi bolezni njene matere, zaradi katere se ji hitro izteka življenje. Ko se Monica vrne v rodni kraj in jo lastna mati sprva celo ne prepozna, se film šele dobro začne; Monica je namreč film, ki ga je treba interpretirati kot izredno čustveno in katarzično popotovanje naslovne junakinje, ki si želi zakrpati pretrgane družinske vezi (še posebej problematičen odnos z materjo), hkrati pa opraviti refleksijo nad lastnim življenjem, katero je vse prej kot idealno. Tretji celovečerec režiserke in scenaristke Andree Pallaoro je film, ki ga v današnjem času vse bolj konfliktnih neproduktivnih debat o transspolnosti še kako potrebujemo; namesto vsiljenih političnih komentarjev, čustvenega manipuliranja in osladnosti smo deležni iskrene, prizemljene in tople drame, ki težaven vsakdanjik transspolnih oseb predstavi skozi prizmo univerzalne zgodbe o sprejemanju drugačnosti, odpuščanju ter ohranjanju upanja. Seveda ta ambiciozen podvig ne bi bil uspešen brez vrhunske igralske predstave Trace Lysette, ki veličastno zasije v vsakem prizoru in zgodbi doda pristne emocije. Film ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo, zato bo gledalec moral bolj potrpežljiv kot sicer, toda na koncu bo deležen katarze, ki je dandanes v filmih žal redka. Monica naj služi kot dokaz, da je moč ustvariti film z “občutljivo” tematiko brez hollywoodske osladnosti in pokroviteljskosti.