Čezlužniške komedije, ki na kakršenkoli način vključujejo dvojec Setha Rogena in Evana Goldberga, imajo specifično “zmagovalno” formulo, ki tiči v časovni luknji že vsaj petnajst let; v za lase privlečeno in obupno predvidljivo zgodbo vpleti verižno preklinjanje, pogosto nevmesne in nadležne popkulturne reference, vulgarne šale, ki se večinoma norčujejo iz biološkega dejstva, da moški in ženske radi seksamo, občasni prisiljeni sentimentalizem ter lenobno sklicevanje na kvaziliberalne hollywoodske agende, s katerimi si kupiš izgovor za kreiranje slabih filmov. Četudi sta Rogen in Goldberg pri komičnem filmu ceste Joy Ride prisotna zgolj kot producenta in gre za celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Adele Lim, je njun vpliv še kako očiten. Film pripoveduje zgodbo o uspešni poslovnici Audrey, ki je bila kot otrok posvojena, sedaj pa s tremi prijateljicami odpotuje na rodno Kitajsko, da bi našla svojo biološko mater. Ker se film povečini odvija na Kitajskem in so vse štiri glavne junakinje azijskega porekla, je kakopak pričakovano, da se bo izdelek močno zanašal na nujnost reprezentacije manjšin na velikem platnu. To je sicer pohvalno, toda škoda le, da je glavnina zgodbe podvržena serviranju otročjega, nedomiselnega in lenobnega humorja, ki temelji na ponavljajočih šalah o reproduktivnih organih, seksualnih čudaštvih, popivanju / drogiranju, telesnih izločkih in popkulturnih referencah, ki so bolj same sebi v namen. Še večji problem predstavljajo osrednje štiri junakinje, ki so odvratno nadležne in na ravni patetičnih karikatur, kar je sila ironično za film, ki menda med drugim želi razbijati stereotipe o moških in ženskah. Kombinacija vseh teh neumnost poskrbi za to, da je gledalcu večino časa malo mar za osrednji konflikt, saj spremlja potovanje štirih privilegiranih in histeričnih razvajenk, katerih edina težava v življenju je ta, da nimajo težav. Joy Ride bi v rokah bolj sofisticiranih ljudi izpadel kot nepretenciozna in duhovita zgodba o samospoznavanju, toda žal spada v kategorijo modernih ameriških “komedij”, ki menijo, da je za gledalca obisk kinodvorane enakovreden obisku beznice, kjer se močno okajeni gostje smejijo lastnim šalam, ki ob streznitvi niso več smešne.

War Pony, celovečerni prvenec režiserk Gine Gammell in Riley Keough (slednja je sicer javnosti bolj znana kot igralka) je postavljen v indijanski rezervat Pine Ridge v Južni Dakoti, kjer živijo člani plemena Oglala Lakota. Film se osredotoča na življenji dveh posameznikov, ki ju povezuje podobna usoda; ujetost v svet revščine, pomanjkanja perspektive in nasilja, iz katerega nimata namena pobegniti, hkrati pa se z zatekanjem h kriminalnim dejanjem lajšata brezup in negotovost glede prihodnosti, ki morebiti sploh ne obstaja. Na eni strani je Bill (novinec Jojo Bapteise Whiting), ki ima pri komaj 23. letih že dva sina z dvema različnima ženskama, njegov vir dohodka pa mu predstavlja vzgoja in nega čistokrvnega pudlja, katerega zarod bi prodal za visoko vsoto denarja. Na drugi strani pa je 12 – letni Matho (prav tako novinec LaDainian Crazy Thunder), ki skrivaj preprodaja drogo, katero krade svojemu odtujenemu očetu. Film sprva ločeno razvija zgodbi obeh glavnih junakov in preko obeh na strogo naturalističen način predstavi trpko realnost življenja neprivilegiranih in na rob družbe odrinjenih ljudi, ki vsakodnevno prenašajo bremena nasilja, prikritega rasizma, slabo plačanih služb, disfunkcionalnih družin, drog in alkoholizma, režiserki pa to temačno sliko kontrastno postavita ob rob indijanski tradiciji, ki v rezervat vnaša nekaj stabilnosti in miru. Gamellova in Keoughova delo režiser vzorno opravita in gledalcu na subtilen, rahlo poetičen, a venomer grobo realističen način prikažeta življenja ljudi, katerih glas je pogosto preslišan, hkrati pa se premeteno odrekata moraliziranju in pretiranemu sentimentalizmu. Edina ovirta, s katero se War Pony srečuje je ta, da gre v osnovi za še eno socialno dramo o mladih posameznikih, ki živijo na robu in skušajo preživeti tudi preko kriminala; takšnih filmov je v zadnjih letih (na srečo) vse več in s tega vidika pričujoči film ne pokaže ničesar pretresljivo novega, prepletanje dveh različnih zgodb pa ne pripelje do čustvene katarze, ki bi jo od takšnega filma pričakovali. War Pony je navkljub rahlo formulaičnosti še vedno odlično odigrana, pristna in avtentična drama, ki šikaniranim pripadnikom indijanske skupnosti daje zaslužen prostor pod soncem.