Čezlužniške moderne komedije, ki ciljajo na bolj politično nekorekten in “umazan” humor, se ponavadi osredotočajo zgolj na zbijanje cenenih šal na račun spolnosti, verižno preklinjanje ter pogosto nevmesne popkulturne reference (dober primer tega je skoraj vsak film, ki se ga dotakneta Judd Apatow in Seth Rogen). Bottoms vsaj na prvi pogled spada v to kategorijo; gre za srednješolsko komedijo o dveh najstniških lezbičnih izobčenkah, ki sta močno zatreskani v dve vrstnici, sicer članici šolske navijaške ekipe, ena od njih pa je celo v resnem razmerju s priljubljenim športnim gizdalinom. Da bi punci lažje opozorili nase, po spletu okoliščin ustanovita ženski klub za samoobrambo, ki nemudoma pritegne visoko število članic in glavni junakinji zelo hitro postanega najbolj priljubljeni dijakinji na šoli, vendar za zelo visoko ceno. Bottoms vsekakor spada v kategorijo najstniških komedij tipa American Pie in Road Trip, kar pomeni, da gledalca bombardira z visoko dozo pogosto absurdnega in nesramnega črnega humorja, ki ne pozna zavor, temu pa doda začimbo satiričnega vpogleda v t.i. ameriški primitivizem, kulturo nasilja, dvoličnega feminizma in sprejemanja drugačnosti. Film zastavljene cilje doseže dokaj uspešno, še posebej zaradi pristopa, ki ne vključuje (pretirane) sentimentalnosti, pridigarskega politiziranja in – kar je še najbolj pomembno – niti kančka resnosti. Bottoms bi na najlažji način opisali kot odštekano uro in pol dolgo epizodo kultne serije South Park, ki se dela norca iz praktično vsega, pri tem pa ne pozna zavor in usmiljenja. Z drugimi besedami; film sprejme svojo neresnost in pri njej vztraja vse do konca, k še boljšemu rezultatu pa pripomorejo simpatične igralske predstave (Rachel Sennott in Ayo Edebiri sta morebiti na začetku zelo nadležni, vendar pa se gledalec nanju hitro privadi), nekaj resnično posrečenih šal ter domiselna mešanica brutalnosti in pocukranosti. To pa ne pomeni, da je Bottoms resnično vreden vseh pohval, ki jih je moč prebrati na spletu; zgodba je še vedno precej predvidljiva in se ne uspe docela odreči sentimentalnosti, tako kot pri vsaki “umazani” komediji tudi tokrat humor ne zadane vedno v polno in z vidika satire ima film veliko neizkoriščenega potenciala. A glede na to, da so vsebinsko podobni izdelki skoraj vedno neprebavljivi, je Bottoms več kot spodobna zabava za pregajanje dolgčasa.

Tako kot vsaka umetnost tudi gledališča predstavlja prav poseben in posledično zanimiv svet, ki je hkrati tudi eden od najstarejših na svetu. In verjetno ima tudi vsakdo, ki je kdaj delal v gledališču in se pripravljal na izvedbo predstave, svoj delež duhovitih in odštekanih zgodb, ki kar kličejo po tem, da bi jih izdali širši javnosti. To je tudi eden od ciljev komične drame Theater Camp, ki v ospredje postavi gledališki poletni kamp v lasti veteranske gledališčnice Joan Rubinsky, ki iznenada pade v komo, zato vodenje kampa prevzame njen sin Troy, za katerega pa se izkaže, da ni povsem kos zahtevni nalogi, še posebej, ko ugotovi, da gledališču grozi zaprtje. Za še večjo zmedo pa poskrbijo ekscentrični gledališki inštruktorji, ki mlade igralce pripravlja na uprizoritev muzikala o Joaninem življenju. Film režiserjev Molly Gordon in Nicka Liebermana poskuša z enako mero smeha kot tudi čustev prikazati ne zgolj ozadja napornih priprav na ambiciozni muzikal, od katerega je odvisna prihodnost Joaninega gledališča, ampak hkrati tudi izpostaviti posebno moč, ki jo gledališka umetnost prenaša med generacijami. Potenciala za dobro komedijo je torej več kot dovolj, vendar pa tega Theater Camp žal ne izkoristi in tako ostane napol skuhana in nedodelana kombinacija različnih idej, ki pa nikoli ne pridejo do izraza. Zatakne se že pri samem formatu filma; ta se sprva odvija kot komični kvazidokumentarec v stilu This is Spinal Tap!, vendar pa film potem ta pristop iz ne povsem jasnih razlogov opusti in ubere pot bolj tradicionalno posnetega filma. Toda ta bizarna odločitev niti ni tako problematična kot spoznanje, da Thater Camp o gledališču oz. njegovem ozadju pove in pokaže sila malo, saj se bistveno več ukvarja s serviranjem klišejskih zapletov, površinskih likov, o katerih ne izvemo skoraj nič (še posebej o otroških igralcih, ki v filmu zgolj statirajo) ter neuspešnih poskusov humorja, ki večinoma brcnejo v temo. In to je verjetno največji “zločin” pričujočega filma; da ni niti malo smešen in namesto smeha za seboj pušča mučno tišino. Theater Camp je v bistvu žalosten film; žalosten zato, ker bi lahko bil mnogo boljši kot je.