Igralec Jesse Eisenberg je povečini najbolj poznan po vlogah nevrotičnih mladeničev, ki v slogu klasičnih filmov Woodyja Allena s cinizmom, črnim humorjem in rahlo čudaškim smislom za optimizem iščejo svoj prostor pod soncem. Zato niti malo ne preseneča, da je Eisenbergov režijski prvenec, komična drama When You Finish Saving the World močno zaznamovan s prismuknjenim “allenovskim” duhom, ki se vsebinsko sicer dotika negotovosti milenijske generacije, vendar se v svojem bistvu še vedno drži obravnave kompleksnih družinskih odnosov v najbolj občutljivih fazah odraščanja. Glavni junak filma je Ziggy (Finn Wolfhard); rahlo nevrotičen srednješolec, ki ga preganjajo tipične mladostniške težave; kljub temu, da ima zelo poslušan spletni blog, na katerem objavlja melanholične in sanjaške avtorske pesmi, je močno zatreskan v svojo sošolko, ki pa je v svojem izražanju bistveno bolj politična in odrezava. Zato se na neki točki odloči spremeniti svoj imidž, zaradi česar začne izguljati lastno identiteto, hkrati pa se postopoma oddalji od svojih staršev, še posebej nič manj nevrotične matere Evelyn (Julianne Moore), sicer uslužbenke bližnjega zavetišča za žrtve družinskega nasilja, ki skuša sinovo odtujenost zakrpati s sklepanjem prijateljstva s sinom ene od njenih varovank. Kot je razvidno, tekom filma vzporedno potekata dve zgodbi o izgubljeni materi in sinom, ki skušata vsak na svoj način premagati vsakdanje frustracije; Ziggy se kot tipični milenijec skuša politično angažirati, četudi ga pri vsem skupaj žene zgolj želja, da bi se karseda hitro prikupil simpatiji, medtem ko je Evelynina zgodba nekoliko bolj univerzalna in spominja na tragikomični čustveni izliv “razočaranje gospodinje”, ki v sebi skriva pasivno agresivno jezo in nima moči, da bi se soočila s svojimi težavami. When You Finish Saving the World gledalca prepriča z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej veteranka Moorova znova postreže z ganljivo igro), očarljivimi šalami, dobrim smislom za ironijo ter zanimivo zgodbo o materi in sinu, ki se sicer znajdeta na nasprotnih bregovih, četudi oba hrepenita po samopotrditvi. Jesse Eisenberg je svoj prvi režijski poskus opravil z odliko, zato nestrpno pričakujemo, kaj ga kot režiserja čaka v prihodnosti.

Po dveh zaporednih mojstrovinah Birdman in The Revenant, ki sta ugledali luč sveta leta 2014 in 2015, si je priznani mehiški filmar Alejadnro Gonzalez Innaritu vzel skoraj sedem let premora za svoj naslednji, daleč najbolj osebni projekt v karieri. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth je epska črna komedija z elementi absurdizma in surrealizma, kjer se Innaritu soočim s samim seboj oz. nekakšnim alteregom; glavni junak filma je namreč uspešni mehiški novinar in dokumentarist Silverio Gama (Daniel Gimenez Cacho), ki s svojo družino živi že vrsto let v Los Angelesu, vendar ga ob najavi, da bo prejel pomembno ameriško novinarsko nagrado, doleti težka eksistencialna kriza, zaradi katere se začne spraševati o upravičenosti lastnega slovesa in če je z delom za ameriške “gringe” prodal svoje mehiške korenine in sebično obrnil hrbet domovini, ki bi jo moral nositi vedno v srcu. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se težko izogne oznaki pretenciozno, kar pa v tem primeru ni nujno nekaj slabega; Innariutu s svojim enako duhovitim kot tudi napornim psihološkim epom dela refleksijo lastnega življenja, zato je razumljivo, da je film v prvi vrsti namenjen njegovemu notranjemu konfliktu med “prodajanjem svoje duše” Hollywoodu ter ohranitvi zvestobe koreninam, ki so ga ustvarile takšnega, kot je. Filmu lahko očitamo dvoje; zaradi osebne narave projekta je na trenutke pričakovano samozadosten in pretirano artističen, hkrati pa ne uspe upravičiti svoje epske dolžine več kot dveh ur in pol, saj ne manjka prizorov, ki trpijo za razvlečenostjo. Toda vse te napake za film niso usodne, saj tega venomer drži pokonci Innaritujeva brutalna iskrenost in odličen samoironičen smisel za humor, povrhu tega pa se z določenimi absurdnimi / surrealnimi vložki elegantno pokloni zapuščini latinoameriškega magičnega realizma. Prav tako je filmu s tehničnega vidika nemogoče karkoli očitati; je vizualno razkošen in nemalokrat osupljiv, privlačni so tudi voajerski premiki kamere, ki spominja na tehniko snemanja mojstrovine Birdman, k še boljšemu vzdušju pa prispevata odličen zvok in seveda prepričljive igralske predstave. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se morebiti ne more postaviti ob rob Innaritujevim najvidnejših presežkom, vendar so njegovi strast, entuziazem ter ambicije premočni, da bi lahko film pokopali.