“Ne vem, zakaj sploh snemajo predelave. Itak ne bodo nikoli tako dobre kot originali,” izjavi eden od nastopajočih v najnovejšem, šestem filmu v franšizi Home Alone z naslovom Home Sweet Home Alone, ki je sicer zamišljen tudi kot nadaljevanje prvega in drugega filma, s katerim se je kot otroški zvezdnik proslavil Macaulay Culkin. Ta izjava se zdi rahlo nenavadna, saj gledalec v hipu dobi občutek, kot da ga ekipa, ki za filmom stoji, že skuša vnaprej posvariti, da je gledanje pričujočega izdelka popolna izguba časa. Na “srečo” bo gledalec do te ugotovitve prišel že dosti prej, saj je Home Sweet Home Alone film, ki se niti ne trudi skrivati, da je nastal zgolj zaradi tega, da bi Disney, ki je z odkupitvijo 20th Century Fox pridobil lastništvo nad omenjeno franšizo, na hitro pokasiral nekaj zelencev na račun slave predhodnih filmov. Najnovejši film je lena, nedomiselna in do gledalcev žaljiva predelava prvega dela, le da smo namesto zgodbe o simpatičnem Kevinu, ki za božične praznike ostane sam doma in postane tarča dveh neumnih vlomilcev, priča zgodbi o desetletnem Maxu, ki prav tako za praznike ostane sam doma, ko mu v hišo vlomi zakonski par s finančnimi težavami in željo, da bi se polastila dragocene lutke, katero naj bi Max ukradel. Že okvirni zaplet je dokaj nesmiseln in bi bil razrešen v par minutah, če bi kdo v filmu znal uporabiti vsaj procent zdrave pameti, vendar je to šele vrh ledene gore težav, s katerimi se film sooča. Home Sweet Home Alone je film, ki se skuša pokloniti originalu, vendar pri tem pogrne na celi črti; najnovejši film namreč meni, da je Home Alone večna božična klasika zgolj zaradi situacijske fizične komike v zadnji tretjini, pa četudi okoli te zgradi zgodbo, ki na hkrati zabaven in ganljiv način prikaže bistvo božiča kot družinskega praznika. Novemu filmu je za ta sporočila bolj ali manj vseeno in že od samega začetka stavi na nadležne obrazne grimase, konstantno vpitje, obupno teatralno igro, prazne like in otročje vulgarizme. Za črno piko na i pa poskrbi nemalo popolnoma nevmesnih popkulturnih referenc na filme kot so Beverly Hills Cop, Harry Potter in Scarface, ob čemer se postavlja vprašanje, komu je film sploh namenjen. Home Sweet Home Alone je preprosto povedano film, kateremu uspe zgolj eno; nič hudega slutečemu gledalcu pokvariti božične praznike.

Atsuko in Rintaro sta brat in sestra, ki potujeta iz rodne Japonske proti San Franciscu, nekje na pol poti pa obtičita v majhnem in navidez dolgočasnem mestecu Littlerock, kjer ostaneta nekaj dni. Četudi ne znata niti besedice angleško (Rintaro zgolj za vzorec, Atsuko pa popolnoma nič), navežeta stik z lokalnim fanti, ko pa se Rintaro odloči za odhod, Atsuko ostane v Littlerocku in se med drugim zaplete v ljubezenski trikotnik z dvema značajsko različnima fantoma. To je okvirni zaplet intimne drame Littlerock, ki bi jo lahko označili za majhno zgodbo o majhnih ljudeh, katere združuje marsikaj, vendar pa hkrati ločuje pomemben dejavnik; jezik. Film v svojih skromnih 80. minutah ohrani avtentičnost s tem, da Atsuko ostaja zaradi neznanja angleškega jezika venomer ostaja hkrati osrednji kot tudi obrobni lik, okoli nje pa se spletajo drobne zgodbe, prežete s trpkim humorjem in melanholijo. Littlerock je uspešen kot avtentičen prikaz položaja posameznika, ki se znajde v zanj popolnoma tujem svetu in obdan zgolj s podobami o tem, kaj naj bi bila Amerika, ne pa, kaj Amerika v resnici je. Na srečo film ni zaznamovan z osladno politično korektnostjo ter poenostavljenim prikazom realnosti, temveč vedno ostaja umirjen, intimen in brez vidnejšega konflikta. To pa je verjetno tisto, kar bo nekatere gledalce odvrnilo od vztrajanja pri filmu; Littlerock sicer izpolni svoje poslanstvo, toda zdi se, da na koncu o večini junakov vemo le malce več kot na začetku, nekatere stranske štorije pa obvisijo v zraku (npr. eden od fantov, s katerim se Atsuko je lokalnemu dilerju dolžan denar in zdi se, da zgodba pelje nekam, vendar na koncu ostane nerazrešena), pomanjkanje pravega dogajanja pa bi znalo nekatere gledalce celo dolgočasiti. Toda Littlerock ni film o dogodkih, temveč o občutjih, slednje pa razgali z impresivno poetično občutljivostjo ter iskrenostjo.