Drama The Humans, filmska adaptacija istoimenske gledališke igre Stephena Karama (ta je film kakopak tudi spisal in zrežiral), se oklepa že večkrat videnega zapleta z disfunkcionialno družino, ki se zbere na sprva sproščenem praznovanju zahvalnega dne, vendar se tekom večera začnejo kazati razpoke med njihovimi odnosi in pričakovane temačne skrivnosti. Tako igra kot film se v celoti odvijeta v notranjosti dvonastropnega stanovanja v spodnjem Manhattanu, ki pa že od samega začetka daje vtis, da je pod vplivom nevidnih nadnaravnih sil; nenavadni zvoki, luči, ki se samodejno prižigajo in ugašajo, meglene vizije skrivnostne postave, ki se sprehaja po notranjosti ostalih stanovanj, močno zibanje lestencev itd. Toda The Humans ni nadnaravna drama oz. film, ki bi element paranormalnega materializiral v kaj več kot simbolični prikaz stanja duha glavnih junakov in zamolčanih poglavij iz njihovih življenj. Drugače povedano; v filmu resda straši, toda edini duhovi so tisti, ki se skrivajo v psihi glavnih junakov, zato ne moremo niti pod razno trditi, da je The Humans grozljivka, vsaj v tradicionalnem smislu besede ne. Karam ostaja zvest tradiciji gledališke predstave in daje največ poudarka na številnih dialogih ter skopem, vendar zadostnem razvoju osrednjih likov, ki jih podkrepi odlični igralski ansambel, med katerimi gledalec uzre Richarda Jenkinsa, Stevena Yeuna, Beanie Feldstein, za verjetno največje presenečenje pa poskrbi sicer pogosto nadležna komičarka Amy Schumer, ki s svojo umirjeno in emocionalno predstavo dokaže, da je izvrstna igralka, če ji je za to ponujena priložnost. Film ima resda zelo počasen tempo in od gledalca zahteva veliko potrpljenja, toda Karam usod glavnih junakov ne želi dramatizirati, temveč ostati zvest realizmu (lahko bi že rekli celo naturalizmu), prepletanje nadnaravnega pa je izredno subtilno in služi svojemu namenu. The Humans je drama o disfunkcionalni družini, ki v gledalcu zbuja nelagodje in pomislek, da so včasih materializirani duhovi manj strašljivi od tistih, ki se skrivajo v nas samih.

Rebecca Hall je gledalcem resda najbolj poznana kot igralka, tokrat pa se prvič predstavlja v vlogi režiserke in scenariske črno-bele drame Passing, posnete po istoimenskem romanu ameriške pisateljice Nelle Larsen. Tako film kot knjiga sta postavljena v 20. leta prejšnjega stoletja in prikazujeta vnovično naključno snidenje nekdanjih otroških prijateljic Irene in Claire, katerih življenje je na tak ali drugačen način pogojeno z družbenim položajem v Ameriki, ki je zaznamovana z močno rasno segregracijo. Od tod tudi izhaja naslov filma in knjige; passing je namreč izraz za temnopolte, ki so se zaradi bistveno svetlejše barve kože pretvarjali, da so belci in s tem ubežali mnogim predsodkom in rasističnemu nasilju, ki ga je tedanja družba tolerirala. Ena od teh temnopoltih je tudi Claire, ki je poročena z rasističnim poslovnežem, medtem ko Irene živi v Harlemu z možem zdravnikom in dvema sinovoma. Passing ni film dogodkov, ampak predvsem občutij ter psiholoških preobratov, kjer se Hallova spogleduje z minimalistično estetiko surovega realizma filmov Johna Cassavetesa, še posebej njegovih zgodnejših filmov, hkrati pa temu doda še ščepec preproste, toda ganljive poetičnosti. Lahko bi rekli, da se Hallova v svojem celovečernem prvencu predstavlja kot občutljiva filmska impresionistka z izbrušenim občutkom za majhne detajle, ki zgodbo še dodatno obogatijo. Film je v prvi vrsti intimna in umirjena drama o dveh ženskah, vsaka na svoj način ujeta pod vpliv problematične družbene klime, njuno srečanje pa sproži plaz samospoznavanja in bolečih življenjskih lekcij, ki od njiju zahtevajo korenite spremembe. Zaradi počasnega tempa in dokaj skromne zgodbe z malo zapleti (in razpleti) film od gledalca zahteva nekoliko več koncentracije in potrpežljivosti, toda tu na pomoč priskoči tudi odlični glavni igralki, razigrana koketa Ruth Negga in čudovito zadržana Tessa Thompson v eni od svojih najboljših vlog v karieri. Passing je kot celota izredno vzpodbuden začetek režijske poti za Rebecco Hall, saj ta uspe prepletati intimno zgodbo z močnimi družbenim komentarjem (četudi bi lahko rekli, da je ta posredoval nekoliko preveč očitno), hkrati pa s čudovito črno-belo fotografijo, umirjeno kamero ter skrbno izbrano jazz glasbo perfektno oživi duh časa, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti. Vsaj upamo, da se ne bo.