Posledice, ki jih na človeku pusti duševna bolezen, je težko na avtentičen in prepričljiv način prenesti na veliko platno. Potrebno je veliko poguma in iskrenosti, da gledalca seznaniš s tako težko in žal še vedno tabu tematiko, ki pa vendarle postaja vse bolj izrazita in dostopna širšemu občinstvu. Nenazadnje se je tudi eden od najbolj gledanih filmov lanskega leta, stripovski Joker, med drugim posvečal prikazu zblojenega, konfliktnega in nasilnega svetom družbenega izobčenca, ki ga od znotraj razžira močno psihično neravnovesje. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za dramo The Swerve, ki omenjeno problematiko predstavi skozi intimno tragedijo navidez srečne učiteljice Holly (oskarjevska predsttava Azure Skye) z naraščujočimi simptomi duševne bolezni; trpi za nespečnostjo, otroka in mož jo večino časa ne jemljejo resno, življenje pa ji še dodato zapleteta problematična sestra z ostrim jezikom ter njen simpatični učenec, ki je skrivaj zaljubljen vanjo. Film, ki se premeteno odpove komentarjem in zgodbi pusti dihati, gledalca tako popelje skozi mučen teden dni v življenju glavne junakinje, ko se ji to začne postopoma rušiti, četudi ni nikoli docela jasno, če so dogodki posledica njenega težavnega obnašanja ali halucinacije, s katerimi ne uspe razlikovati med resničnostjo in fantazijo. Zapleten in mučen proces duševnega padca režiser in scenarist Dean Kapsalis predstavi karseda pošteno in brez odvečnega sentimentalizma, z dobršno mero spoštovanja do gledalčeve inteligence ter s pretresljivim epilogom, ki nikoli ne izpade eksplotacijsko in preveč teatralno. The Swerve je drama, ki odpira oči. Je tih in intimen film, kateremu ni treba kričati, da ga gledalec sliši. Je film, ki ga zlahka ne boste pozabili.

Moja malenkost ni bila nikoli pretirana oboževalka igralca in komika Setha Rogena; njegov humor je namenjen predvsem tistim, ki v kajenju trave ter neprestanih namigovanjih na spolnost vidijo edini vir zabave, to plehkost in površinskost šal pa skuša Rogen skriti pod fasado utrujajočih popkulturnih referenc. In zaradi tega negativnega pristopa do vsega, česar se Rogen dotakne, sem bil pozitivno presenečen nad njegovim najnovejšim filmom An American Pickle, ki jo brez težav uvrščam med eno najboljših komedij letošnjega leta. Sliši se čudno, ampak Rogen tokrat dostavi izredno zabaven, kratkočasen in mestoma celo ganljiv film, ki se ne zanaša na širjenje gnusa in vulgarnosti, ampak v zgodbo vnaša topel, ironičen in ravno prav oster humor, ki hkrati nasmeji kot tudi gledalcem nastavi ogledalo današnje družbe. Osrednji lik zgodbe je Herschel Greenbaum, ki leta 1919 imigrira v Ameriko in se preživlja kot deratizator v tovarni kumaric, vendar nekega dne poneseči pade v velikanski sod, katerega pa zaprejo ravno v trenutku, ko tovarno za vedno zaprejo. 100 let kasneje se po naključju sod odpre in Herchel se znajde v sodobnem New Yorku, njegovi edini preživeli družinski član pa je pravnuk Ben Greenbaum. Kot je moč pričakovati, film črpa svoj humor iz koncepta “ribe na suhem”, kjer se mora Herschel znajti v popolnoma novem svetu, pri tem pa se zaplete v številne huronsko smešne situacije. Toda An American Pickle ni samo komedija o človeku, ki se je izgubil v času in prostoru, ampak služi tudi kot ostra satira na račun toksičnosti družbe (še posebej t.i. Twitter vojske) in nepremostljivih razlik med tradicionalnimi in progresivnimi družbenimi pravili, hkrati pa film ne pozabi na pomembnost ohranjanja družinskih vezi in celo verske tradicije. Ker gre za lahkotno komedijo, je težko pričakovati nek poglobljen vpogled v omenjene družbene tematike, toda to niti ni tako moteče, saj so šale bolj ali manj posrečene, Rogen pa se tudi izkaže v enako komični kot tudi čustveni dvojni vlogi dueta Greenbaum. Zgodba ima sama po sebi nekaj lukenj in tudi konec se zdi rahlo nedorečen, toda An American Pickle je film, ki nasmeji, gani in mestoma tudi pouči o svetu, v katerem živimo.