Navkljub prikupnemu naslovu je Snow Angels vse prej kot prijeten film; gre za izredno pretresljivo dramo, ki se samozavestno in brez značilne hollywoodske pocukranosti spusti v najbolj temačne kotičke človekove osebnosti, katera iz nas pogosto potegne najslabše. Film Davida Gordona Greena (večina se vas ga spomni po režiji modernega nadaljevanja klasike Halloween iz leta 2018) se začne v stilu misteriozne kriminalke, ko med vajo šolskega ansambla na nogometnem stadionu odjeknejo streli, nato pa se zgodba pomakne za tri tedne nazaj in predstavi tri osrednje like in njihove zapletene odnose; Arthur je srednješolec, ki preživlja težko ločitev staršev, denar pa si služi z delom v restavraciji, Annie – sicer Arthurjeva kolegica v službi in nekdanja varuška – je sveža ločenka, ki se zapletle v razmerje s poročenim moškim, ki je hkrati tudi mož njene najboljše prijateljice, Glenn pa je Annienin nekdanji mož, ki se po poskusu samomora skuša postaviti na noge in urediti odnose z bivšo ženo ter svojo hčerkico. Film nas v prvi polovici, zaznamovani s počasnim tempom, seznani z glavnimi liki in to precej uspešno, saj se gledalci z njimi nemudoma poistovetimo in do njih zbudimo tudi sočutje, četudi so globoko v sebi ranjeni, konfliktni in pogosto impulzivni. V drugi polovici mesto zadane huda tragedija, ki že tako napete odnose še dodatno zaostri, junaki pa si s svojimi nepremišljivimi odločitvami kopljejo še večjo luknjo. Kot že rečeno, je Snow Angels precej težak film, ki razgalja najbolj srce parajoče osebne tragedije, ne da bi ob tem izpadel eksplotacijsko ali ceneno. Za to so zahvalni tudi glavni igralci, med katerimi briljirata sicer vedno odlični Sam Rockwell in še nikoli prej tako prepričljiva Kate Backinsale. Nekatere vložene zgodbe so resda manj zanimive od drugih (predvsem Arthur ni tako zanimiv lik in tudi končni razplet njegove zgodbe ni prepričljiv), toda kot celota Show Angels funkcionira kot tragična in ganljiva zgodba o ranljivosti, izgubi ter čustveni nezrelosti.

Jon Stewart je trenutno eden najbolj pikrih, odrezavih in simpatično jeznih satirikov in političnih komentatorjev, zato se je težko upreti gledanju filma, kot je Irresistible. V času, ko je filmska satira postala podložnica sluzaste politične korektnosti, hollywoodskega salonskega aktivizma in površinskih razumevanj kompleksnih političnih vprašanj, se zdi, da bi Stewart s filmom, ki se v enaki meri norčuje tako iz demokratov kot republikancev, prinesel nekaj potrebne svežine v ideološko razdeljeno okolje, kot so ZDA. V filmu spremljamo prigode demokratskega stratega, ki je mnenja, da levi politični pol izgublja stik z volilci iz “preproste” ruralne Amerike, zato se odpravi v majhno mestece, ki je pretežno desno orientirano in prepriča lokalnega kmetovalca in nekdanjega marinca, da bi na prihajajočih županskih volitvah kandidiral kot demokratski kandidat. Kot že rečeno; Irresistible svoje pikado puščice meče tako v levo kot desno stran in skuša gledalca prepričati, da sta obe politični opciji enako skorumpirani, površinski in oportunistični in da je v osnovi politični cirkus res samo to… cirkus brez repa in glave. Sliši se vzpodbuno, vendar pa se žal Irresistible izkaže za precejšnjo brco v temo, saj zgreši skoraj vse cilje, ki si jih zastavi; kot satira ne premore nobenega ugriza, saj obtiči v precej shizofreni situaciji, ko se skuša norčevati iz demokratov in republikancev, hkrati pa se močno boji, da bi koga od njih (preveč) užalila. Zato smo namesto inteligentnih in ostrih šal deležni najbolj lenobnega humorja, zaradi katerega je sicer vedno zabavnega Steva Carella tokrat prav težko gledati, saj se trudi iz vsega skupaj potegniti največ, kar se da, vendar žal brez uspeha. Kar pa je še toliko huje; film je dolgočasen in niti enkrat ne uspe gledalca zmotivirati, da bi mu moralo biti mar za samo zgodbo in njene like. Irresistible je tako eno največjih filmskih razočaranj letošnjega leta.